RETORIKA - Tatjana Zidar Gale s.p.

Spoznajmo sebe, da bomo bolje razumeli druge! (prvi del)

(Prvi del)


Imate morda sodelavca, ki vam je že kdaj potožil:
»Tega ne bom zmogel. Preveč stvari moram urediti, zdaj pa mi je nadrejeni prinesel še dodatno delo. Nikoli mi ne bo uspelo vsega dokončati. Spet bo mislil, da sem nesposoben, da ne zmorem. Saj vem, res je grozno, če slabo naredim. Še posebej mi je težko, če bodo drugi opazili, da nečesa ne znam dobro narediti. Mogoče bi mi uspelo, če se zelo potrudim ... Ah, saj ne verjamem. Zame bo najbolje, da grem na bolniško in se spočijem. Tako se bom izognil vsem tem zapletom. Drugi so boljši, oni bodo to lažje naredili.«
Kaj si mislite o takem človeku? Morda ugotavljate:
»Pa kaj tako komplicira?! Če ne bi tako »jamral«, bi že zdavnaj končal. Res je nesposoben. Na živce mi gre. Naj se malo bolj organizira, pa bo šlo vse veliko hitreje.«
Ali se zavedamo, da smo sodelavca ravnokar začeli obsojati? Pa res vemo, kaj se z njim dogaja, zakaj tako govori, kje ima težave …?
 
Morda smo še bolj nejevoljni, kadar slišimo: »Delali boste tako, ker sem jaz tako rekel! Jaz že vem, kaj je prav!« Pa res ve? Se je vprašal, kaj ga je vodilo, da se je tako odzval?
 
Zaradi takšnih in podobnih odzivov, ki jih sprožajo nepoznavanja, nerazumevanja in posledično nepravilna ravnanja ljudi, ustvarjamo nepotrebne konfliktne situacije, s katerimi onemogočamo dobre medosebne odnose. Ali bi razumeli, če bi nam kdo pojasnil: »Tvoja bazična prepričanja, skriptni sistem, prepovedi in kontraprevodi ter izkrivljeno mišljenje je le nekaj elementov, ki ti onemogočajo, da bi razvil dobre medosebne odnose in začel uspešno sodelovati z ljudmi. Zaradi tega si vedno bolj pod stresom.« Bi razumeli?
 
V nadaljevanju se bomo usmerili predvsem na bazična prepričanja in skriptni sistem (življenjski scenarij), ki nas ovirajo, da bi bolje razumeli sebe in svoje komuniciranje, predvsem pa druge ljudi, s katerimi bi se lahko bolje razumeli in sodelovali.
 
Bazična prepričanja – temelji, na katerih gradimo svoje vedenje
Pomislite na kak nedavni neprijetni dogodek. Si ga lahko natančno predstavljate: kaj konkretno se je dogajalo, kdo je bil prisoten, kaj je kdo rekel, storil …? Ali se morda spomnite svojih misli ali pa so se pojavile le predstave, vizualne slike …? Kaj pa vaša čustva? Kako ste se počutili, kaj ste doživljali?
 
Beckova (1995, str. 34) poudarja, da so situacije, misli in čustva neposredno povezana. Misli, ki se pojavijo, sprožijo čustva; vse skupaj pa vodi v naše besedno in nebesedno vedenje. Če ste tudi sami pomislili: »Tega ne bom zmogel. Preveč stvari moram narediti, zdaj pa mi je nadrejeni prinesel še dodatno delo. Najbolje, da grem kar na bolniško …«, so se v vas začela kopičiti neprijetna čustva ali občutki (stiska, nemoč, nervoza, žalost, morda tudi jeza …). Vse to vas bo vodilo v točno določeno vedenje.





Zelo pomembno je, da se začnemo jasno zavedati, kaj se v neprijetnih situacijah dogaja z nami oziroma v nas (kakšne so naše misli, čustva oziroma občutki). Tako bomo sposobni obvladovati oziroma spreminjati svoje misli, ki bodo pomagale do spremembe čustev, kar pa bo pripeljalo do zavedne izbire našega vedenja.
 
Seveda pa se ne ukvarjamo samo z mislimi in čustvi. V nas so zakoreninjeni še: pogojevana prepričanja, domneve (pozitivne ali negativne) in pravila (Beck, 1995, str. 142), zaradi katerih imamo težave (s sabo in drugimi):
 
  1. Prepričanja:
    Grozno je slabo opravljati svoje delo. Res je hudo, če drugi opazijo, da nečesa ne znam.
  2. Domneve:
    pozitivne       Če bom trdo delal, bom stvari lahko dobro opravil.
    negativne:     Če ne bom trdo delal, bom »zguba«.
  3. Pravila:
    Če nič ne naredim, je včasih najbolje – bom naredil najmanj napak. 
    Kar pa naredim, moram narediti najbolje – bolje od drugih.
 
Oseba, ki tako razmišlja – pomislimo na že omenjenega sodelavca, se bo najverjetneje počutila nelagodno, bala se bo (v mislih si bo že slikala negativni izid), da ne bo zmogla dela dobro opraviti. Ugotavljala bo, da ji ne bo uspelo narediti najbolje, zato bo najverjetneje omahovala, zavlačevala ali dela sploh ne bo opravila. Kakšna bo reakcija nadrejenih?
 
Prav gotovo ni sposobnost (ali motivacija, delovne navade …) tista, ki bo povzročala napetosti ali trenja, le napačno razmišljanje in odnos do sebe bo povzročil konflikt z nadrejenim ali sodelavci.
 
Tako razmišljanje je neposredno povezano z bazičnimi prepričanji:
   Sem nesposoben/nepomemben …,

kar je pravzaprav jedro vseh težav. Bazična prepričanja smo si oblikovali v zgodnjem otroštvu, še vedno pa zaradi njih ne moremo zaživeti, kot bi lahko. Če je nekdo prepričan, da je nesposoben, kljub njegovim sposobnostim najverjetneje v svojem življenju ne bo poskušal kaj pomembnega doseči. Lahko pa bo zelo nesrečen. Škoda. Ko bi vedel, kaj zamuja?!
 
Si predstavljate sodelavca (ali sebe), ki je ujet v zgoraj omenjeno razmišljanje? Kako se bodo te ovire kazale v njegovem vedenju, sodelovanju, doseganju rezultatov …? Možnosti:
  • Lahko se bo počutil povsem nemočnega – še posebej, ko se bo primerjal s svojimi sodelavci. Morda bo razmišljal, da je najbolje, da nič ne naredi, saj bo tako najmanj možnosti, da delo opravi slabo.
  • Lahko bo omahoval. Predstavljal si bo, kako ga nadrejeni kritizira, sodelavci pa se mu posmehujejo. Vse to mu je zelo znano že iz otroštva (mama je bila zelo kritična, nikoli ni ničesar dobro opravil), zato si ne bo upal začeti z delom.
  • Morda bo razmišljal, da je nesposoben. Ne bo se mogel zbrati in se lotiti naloge. Prav tako si ne bo upal prositi za pomoč, saj bo ugotavljal, da bo na tak način takoj pokazal, kako je nesposoben.
  • Lahko si bo govoril: »Če se res potrudim, ne bom izpadel kot zguba. Moram se izkazati in narediti najbolje – bolje od drugih. Če mu bo kdo kaj svetoval ali želel pomagati, se bo razjezil. Kritike ne bo sprejel (šibki ljudje ne zmorejo sprejeti kritike). Vsem (tudi sebi; podzavedno pa svoji mami) bo hotel pokazati in dokazati, da je sposoben. Najverjetneje se bo z marsikaterim sodelavcem tudi sprl.
Možnosti je še veliko.
 
Če vse skupaj povežemo v shemo (Beck, 1995, str. 139–140), lahko bolje razumemo neposredno vplivanje omenjenih elementov. Za temeljitejše razumevanje je treba dodati še pogojevane strategije, ki si jih ljudje izdelamo na osnovi predhodnih elementov (dejstva iz otroštva, bazična prepričanja, pogojevana prepričanja, domneve in pravila). Vse skupaj se bo v določenih situacijah najprej odzrcalilo v naših mislih in čustvih ter se udejanjilo v našem vedenju. Zato pravimo, da je naše vedenje v različnih situacijah predvidljivo. Govorimo o svojem življenjskem scenariju (skriptu), po katerem živimo.
 





 
Izvor za svoja vedenja smo si pogledali s pomočjo kognitivno-vedenjskih pristopov. Še več izhodišč pa lahko najdemo v integrativnem modelu (Erskine, 2011), ki izvira iz transakcijske analize.
 
Življenjski scenarij
Starši so nam že v otroštvu posredovali določena sporočila, na podlagi katerih smo si kot otroci oblikovali zaključke o sebi, drugih in svetu. Če so bile naše izkušnje v okolju, v katerem smo odraščali, neprijetne, smo si oblikovali take odločitve in zaključke, ki so nam v nastalih situacijah pomagali preživeti (Žvelc, v: Več avtorjev, 2012).
 
Morda smo zaradi negativnih sporočil začeli razmišljati, da je z nami nekaj narobe. Lahko smo se začeli izogibati medosebnim odnosom; kadar smo bili v stiku z drugimi, smo morda začutili sram, negotovost, strah … Tak otrok je okupiran z mislijo, kaj si bodo drugi mislili o njem. Njegova zgodaj oblikovana prepričanja močno vplivajo na njegov osebnostni razvoj in njegovo kasnejše vedenje. Čeprav bodo ljudje tej osebi tudi v odrasli dobi prigovarjali, da je z njo vse v redu – deležna bo njihovih pohval – ne bo verjela, da so do nje iskreni. Pohvale ne bo mogla sprejeti, saj je v sebi še vedno prepričana, da je »čudna« in da z njo nekaj ni v redu (prav tam).
 
Tak človek bo torej že kot otrok začel pisati svoj življenjski scenarij, po katerem bo nezavedno živel tudi v odrasli dobi, čeprav bo s svojim življenjem nezadovoljen. Pot iz skripta je zahtevna – raje se držimo že ustaljenih navad, čeprav nam ne nudijo zadovoljstva. Nudijo nam lažno varnost – saj vemo, kaj lahko v življenju pričakujemo (tako pač je in mi smo taki, kakršni smo). Koliko zmot!
 
Če skript natančneje pregledamo, lahko še temeljiteje razumemo, zakaj se v določenih situacijah ljudje tako nerazumno vedemo. Zgradba skripta je naslednja (Erskine in Moursand, 1988, str. 37):





Skriptna prepričanja
 
Skriptna prepričanja navadno niso zavedna, so posameznikovo edinstveno razumevanje in interpretiranje lastne vrednosti, značilnih odnosov in življenjskih dogodkov. Delujejo tako, da preskrbijo občutek samoregulacije, kompenzacije, orientacije, samozaščite in zagotovljene napovedi prihodnjih interakcij. Skriptna prepričanja določajo nezavedno organiziranje naših izkušenj (O'Reilly-Knapp in Erskine, 2009, str. 1).
 
Poglejmo primer mladega dekleta, ki ima naslednja prepričanja o sebi, drugih in svetu:
o sebi:            Sem nepomembna. Nihče me ne opazi. Ostala bom sama.
o drugih:       Drugi so pomembni. Znajo se postaviti zase, zato lahko uspejo.
o življenju:    Življenje je nepravično, včasih celo kruto. A tako pač je!
Že kot otrok je najverjetneje »potlačila« svoje želje in potrebe, saj je bila že takrat prepričana, da jih ne bo mogla uresničiti (torej manj boli, če jih odrinemo in nanje pozabimo).
 
Skriptni prikaz
Oseba se v življenju ujame v vedenja, ki potrjujejo skript oz. življenjski scenarij. Tovrstne oblike vedenja imenujemo opažena vedenja (izbor besed, stavčni vzorci, ton glasu, prikaz emocij, kretnje in gibanje telesa). Predstavljajo neposredno manifestiranje skriptnih prepričanj in zatrtih potreb ter čustev – intrapsihični proces (Erskine in Moursand, 1988, str. 33). Oseba lahko deluje na dva načina (prav tam):
  1. deluje na način, ki je določen s skriptnimi prepričanji (vedla se bo v skladu s svojimi prepričanji: »Sem nesposoben.«)
  2. ali pa se brani skriptnih prepričanj (»Nisem nesposoben.« – sebi in drugim bo hotel dokazati zmotno prepričanje).
 
Del skriptnega prikaza predstavljajo tudi fiziološke reakcije, ki dopolnjujejo vedenje. To so notranje (interne) izkušnje, ki niso takoj opazne: metuljčki v želodcu, mišična napetost, glavobol, prebavne težave … Napetost telesa pomaga, da potrebe, spomine, občutke in reakcije ohranjamo izven zavednega. Oseba, ki ima veliko somatskih težav ali bolezni, pogosto verjame, da je »nekaj z njo narobe« in fizične simptome uporabi za to, da okrepi prepričanja – kognitivna obramba, ki ponovno ohrani skriptni sistem nedotaknjen (Erskine in Moursund, 1988, str. 35).
 
Prav tako skriptni prikaz vključuje tudi fantazije, v katerih si posameznik predstavlja vedenje (lahko je to njegovo lastno ali pa od nekoga drugega, ki podpre skriptna prepričanja).
 
Zgoraj omenjeno dekle se najverjetneje vede zelo plaho. Drugim ljudem bo dajala prednost, pred njimi se bo umikala, svojega mnenja najverjetneje ne bo izrazila, delovala bo pasivno … (druga skrajnost bi bila, če bi sebi in drugim dokazovala, kako je pomembna). Ostanimo pri prvi možnosti (skriptno vedenje). Kadar si bo želela tudi sama pojasniti, kaj misli, bo najverjetneje začutila napetost, srce ji bo hitreje začelo biti, lahko da bo rdečica na njenem obrazu odsevala stisko in zadrego. Morda bo zaradi vseh teh fizioloških reakcij (notranje doživljanje) sklenila, da je res veliko bolje, če je tiho – le kdo bo resno jemal človeka, ki mu srce tako hitro bije in je rdeč v obraz; tak ne zna suvereno govoriti. Kadar jo bo opazil kak postaven fant, ji bo lahko tako neprijetno, da se mu bo izmikala ali iz situacije dobesedno pobegnila. Kaj pa fantazije? Morda si v mislih predstavlja sebe, kako je pogumna, pomembna, kako izraža svoje mnenje in kako se s prijetnim ter čednim fantom sproščeno in samozavestno pogovarja.
 
Ojačujoče izkušnje
Rezultat vsakega skriptnega sistema so ojačujoče izkušnje – kasnejša dogajanja, ki »dokazujejo«, da so skriptna prepričanja veljavna in tako opravičujejo vedenje v skriptnem prikazu. Ojačujoče izkušnje služijo kot povratne informacije, ki krepijo skriptna prepričanja. Samo tisti spomini (stari emocionalni spomini), ki podpirajo skriptna prepričanja, so takoj sprejeti in ohranjeni. Spomini, ki zanikajo skriptna prepričanja, težijo k zanikanju in pozabi, ker izpodbijajo prepričanje in celoten obrambni proces (Erskine in Moursund, 1088, str. 36).
 
Vrnimo se k dekletu, ki si želi postati samozavestna in se sproščeno pogovarjati s fanti. Njene prijateljice so jo ravnokar povabile na zabavo. Komaj so jo prepričale, naj se zabave vendarle udeleži. Privolila je, čeprav je bilo slišati kar nekaj vzdihov in pomislekov. Dekle na zabavo res pride. Kako se bo vedlo? Najverjetneje bo sedela v kotu – sama in odmaknjena (trenutni dogodki). Morda bodo tudi tu njene fantazije še vedno zelo žive, predstavljala si bo, kako lepo bi bilo, če bi prišel kdo k njej in jo povabil na ples. Prav to se lahko tudi zgodi. Pred njo se pojavi simpatičen mladenič, ki jo ogovori. Namesto samozavesti se bodo v njej najverjetneje sprožile neprijetne misli: »Ah, je videl, da sem sama, pa je hotel biti samo prijazen. Resnih namenov z mano že ne more imeti. La kdo sem, da bi tak prijeten fant hotel biti v moji družbi?!« In njen odziv? Morda bo z navidezno vzvišenostjo (odraz zadrege) želela pokazati, da je ne zanima. Morda se bo mladenič še nekaj časa trudil, potem pa bo odšel. Dekle bo najverjetneje pomislila na že tolikokrat doživete spomine (stari emocionalni spomini), kako je vedno bilo. Ona je pač nezanimiva, zato bo ostala sama. Skript oziroma življenjski scenarij je spet potrjen. Še naprej bo živela z njim oziroma v njem. Škoda. Lahko bi se imela zelo lepo, pa ne samo na tej zabavi, tudi v življenju.
 
Ste kdaj pomislili, kako živite ujeti v svojem življenjem scenariju? Predvsem bi bilo treba pomisliti, kako ga zapustiti oziroma stopiti iz njega ali ustvariti novega.
 
Poglejmo še sodelavca, za katerega smo njegova prepričanja že vnesli v kognitivno-vedenjski okvir (kjer so še temeljiteje pojasnjena pogojevana prepričanja, domneve in pravila). Sedaj ga lahko pogledamo še s pomočjo življenjskega scenarija, ki še natančneje določa stare vedenjske vzorce – posledica bazičnih prepričanj o sebi, drugih in svetu.
 
Skriptna prepričanja
o sebi:           Sem nesposoben/nepomemben …,
o drugih:       Drugi so boljši/sposobnejši od mene.
o življenju:    Eni so rojeni, da uspejo. Drugi te možnosti žal nimamo.

Skriptni prikaz
Vzemimo njegovo pasivno vedenje. Sodelavci ga poznajo kot pedantnega človeka, ki je vesten in natančen. Lahko pa jim gre njegovo mečkanje, zavlačevanje, celo izmikanje na živce (njegovi standardi so zelo visoki; njegovo pravilo je:Če nič ne naredim, je včasih najbolje – bom naredil najmanj napak. Kar pa naredim, moram narediti najbolje – bolje od drugih – kritični starši (mama) so v njem še vedno prisotni. Če ne bom trdo delal, bom »zguba«.). Sodelavci poudarjajo, da je nesamozavesten in celo nesposoben (iz njegovega opaženega vedenja žal napačno sklepajo o njem oziroma njegovih sposobnostih). V sebi bo sodelavec čutil stisko, strah, morda ga bo bolel želodec, slabo bo spal, ne bo se mogel zbrati … (notranje doživljanje), zato bo celo razmišljal, da je res neprimeren za take zadolžitve. Seveda pa se bodo pojavile fantazije suverenega, uspešnega, spoštovanega človeka, ki je pomemben, kompetenten, sposoben … Drugačno opaženo vedenje (agresivni odzivi) pa bi se kazalo, če bi sodelavec upošteval drugo pravilo: brani se skriptnih prepričanj (»Nisem nesposoben.« – sebi in drugim bo hotel dokazati zmotno prepričanje).
 
Ojačujoče izkušnje
Nadrejeni in sodelavci bodo opazili njegovo zaskrbljenost, ki se bo lahko kazala v nemiru, nervozi ali pa pretirani natančnosti, pedantnosti (trenutni dogodki). Če bodo v časovni stiski, ga bodo začeli priganjati. Morda mu bo kdo rekel: »Pa kaj tako mečkaš?! To bi pa v tem času lahko že končal! Saj si sposoben, a ne!« Sodelavec se bo lahko spomnil minulih dogodkov (stari emocionalni spomini), kako je naloge želel opraviti brezhibno, potreboval je več časa, kar pa nadrejenega ni prepričalo. Nadrejeni mu je večkrat pojasnil, da bo drugič raje drugim dal zadolžitve, ker ponavadi njegovo delo ni dovolj dobro opravljeno. Ko bi nadrejeni takrat vedel, kako je s svojimi besedami potrdil sodelavčev skript: nisi sposoben/pomemben, drugi so sposobnejši od tebe! Potrdila so se tudi pogojevana prepričanja, domneve in pravila: Grozno je slabo opravljati svoje delo. Res je hudo, če drugi opazijo, da nečesa ne znam … Kar naredim, moram narediti najbolje – bolje od drugih.
 
Vedenje sodelavca se ne bo spremenilo, nasprotno – še bolj se bodo okrepili stari vzorci, ki jih sodelavci in nadrejeni tako težko sprejemajo. Lahko pričakujemo le naslednji konflikt in potrditev skripta.
 
Za razmislek
V kakšnem skriptu živi človek, ki svojim podrejenim pogosto govori: »Delali bomo tako, ker sem jaz tako rekel! Jaz že vem, kaj je prav!« Bi lahko iz navedenih besed sklepali, kaj se dogaja v njegovih skriptnih prepričanjih, skriptnem prikazu in ojačajočih izkušnjah?
 
 
Zaključek
V vsakdanji naglici poslovnega sveta nadrejeni (pa tudi sodelavci) seveda nimajo časa razmišljati o življenjskem scenariju ali bazičnih prepričanjih svojih kolegov (niti ne svojih), zato tudi ne vedo, kako razumeti nenavadne odzive, ki v njih sprožajo napetost, nemir, slabo voljo, tudi jezo, ogorčenost … Prav nepoznavanje bo v sodelavcih še dodatno krepilo njihov lastni skriptni sistem. Tako se bodo vsi vrteli v začaranem krogu – namesto da bi izstopili iz njega, ga bodo dan za dnem drug drugemu (predvsem pa sebi) še krepili in ne bodo razumeli, zakaj ima njihov sodelavec težave, zakaj se odzove ali komunicira tako, kot komunicira, zakaj se »z njim ne da sodelovati«, zakaj je tako čuden …
 
Začeti je treba pri sebi: kdo sem, kakšna prepričanja imam o sebi, drugih in svetu, kaj sem »prinesel« od doma, je to breme, ki me še vedno ovira, da bi v življenju dosegel, kar želim, in začel živeti, kot želim …
 
(Sledi nadaljevanje o prepovedih, kontraprepovedih in 12 izkrivljenih mišljenjih
 ter načinih, kako stopiti iz svojega skripta.)
 
Tatjana Zidar Gale
 
 
Literatura
  1. Beck, J. S. (1995). Cognitive Therapy: Basics and Beyond. New York, London: The Guilford Press.
  2. Erskine, R. G. in Moursund, J. P. (2011). Integrative Psychotherapy in Action. London: Karnac.
  3. Erskine, R. G. in Moursund, J. P. & Trautmann, R. L. (1999). Beyond emphaty: A Therapy of Contact-in-Relationship. New York, London: Routledge, Taylor & Francis Group.
  4. O'Reilly-Knapp, M. in Erskine, R. G. (2009). The Script System: An Unconscious Organization of Experience. Pridobljeno 25. 1. 2009 v: http:www.integrativetherapy.com/en/articles.php.
  5. Stewart, I., Joines, V. (1987). TA Today, A New Introduction to Transactional Analysis. Nottingham: Lifespace Publiching.
  6. Žvelc, G. (2010). Kognitivne in vedenjske tehnike v integrativni psihoterapiji (zapiski delavnice). Ljubljana: IPSA.
  7. Več avtorjev (2012). Celostno obvladovanje stresa (COS), [gradivo in zapiski delavnice]. Ljubljana: IPSA.

Coaching in terapija

Kontakt

Telefon:
(01) 437 23 33
031 308 900
Fax:
(01) 437 23 33

Naslov:
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana