RETORIKA - Tatjana Zidar Gale s.p.

Spoznajmo sebe, da bomo bolje razumeli druge (drugi del)

Se še spomnite sodelavca (iz prejšnje številke e-novic), ki je o svojih težavah razmišljal:

»Tega ne bom zmogel. Preveč stvari moram urediti, zdaj pa mi je nadrejeni prinesel še dodatno delo. Nikoli mi ne bo uspelo vsega dokončati. Spet bo mislil, da sem nesposoben, da ne zmorem. Saj vem, res je grozno, če slabo naredim. Še posebej mi je težko, če bodo drugi opazili, da nečesa ne znam dobro narediti. Mogoče bi mi uspelo, če se zelo potrudim ... Ah, saj ne verjamem. Zame bo najbolje, da grem na bolniško in se spočijem. Tako se bom izognil vsem tem zapletom. Drugi so boljši, oni bodo to lažje naredili.«?

Prav tako je ugotavljal:

»Grozno je slabo opravljati svoje delo. Res je hudo, če drugi opazijo, da nečesa ne znam. Če bom trdo delal, bom stvari lahko dobro opravil. Če ne bom trdo delal, bom »zguba«. Če nič ne naredim, je včasih najbolje – bom naredil najmanj napak. Kar pa naredim, moram narediti najbolje – bolje od drugih
 
Njegove težave (prepričanja, domneve, pravila in strategije, vedenje …) smo si ogledali s pomočjo kognitivno-vedenjskih pristopov in s pomočjo skriptnega sistema. Tako smo spoznali njegovo razmišljanje, doživljanje in sodelovanje z zaposlenimi. Če natančneje pogledamo, lahko spoznamo, kje v svojem razmišljanju si postavlja še dodatne ovire in tako samemu sebi preprečuje, da bi lahko delal, sodeloval ali živel lepše, polnejše, predvsem pa bolj zadovoljno življenje. Iz njegovega skripta lahko spoznamo, kako izkrivljeno je njegovo mišljenje (sem nesposoben, bom »zguba«, nikoli mi ne bo uspelo, drugi so boljši …).
 

Izkrivljeno mišljenje

Izkrivljeno mišljenje je definirano z dvanajstimi nepravilnostmi.
 
Napake v razmišljanju so pravzaprav spodrsljaji v mišljenju, ki se od časa do časa lahko pripetijo vsakomur. Tako kot virus prepreči računalniku, da bi učinkovito obdelal podatke, tudi naše napake v razmišljanju preprečijo natančno oceniti izkušnje. Vodijo nas k temu, da nepravilno ocenimo situacijo, prehitro sklepamo ali pričakujemo najhujše. Miselne napake so napoti dejstvom oziroma povzročijo, da dejstva popačimo. Kakorkoli, možnost imamo stopiti korak nazaj in preveriti svoje razmišljanje ter ga popraviti (Branc, Willson, 2011, str. 19). Najprej pa jih je treba prepoznati – spoznati, katera izkrivljena mišljenja so značilna za vsakega posameznika.
 

1. Vse-ali-nič

Tako mišljenje vsebuje zgolj možnost »ali-ali«. Ljudje oz. stvari so dobri ali slabi, čudoviti ali grozni, prijetni ali neznosni. Naše interpretacije so ekstremne, prav tako so ekstremne tudi čustvene reakcije, ki prehajajo od popolnega obupa do vznesenosti, ekstaze, pa vse do terorja (McKay, Davis, Fanning, 2007, str. 33). Načelo vse-ali-nič oziroma črno-belo razmišljanje je skrajno razmišljanje, ki lahko pelje do skrajnih čustev ali vedenja (Branc, Willson, 2011, str. 19). Ljudje nas ljubijo ali sovražijo, stvari so popolne ali zanič, smo v celoti odgovorni ali pa ne sprejemamo nobene odgovornosti.
 
Pomislimo, da moramo oddati poročilo o opravljenih obveznostih. Ko ga preberemo, se nam zazdi, da je popolnoma zanič, zato ga bo treba še enkrat v celoti napisati. Tudi nadrejeni se lahko zateče v črno-belo razmišljanje: delo je opravljeno dobro ali popolnoma zanič, nekdo je sposoben ali nesposoben ... Ženske imamo z vse-ali-nič razmišljanjem pogostokrat težave pri hujšanju. Kadar smo na dieti, nas lahko premami skušnjava po čokoladi. Vzamemo en košček in ugotovimo, da je sedaj celotna dieta splavala po vodi (vse-ali-nič), zato celo čokolado pojemo do konca.
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Poiščimo dokaze!
 (En košček čokolade ne bo uničil diete, je le nekaj kalorij več, kot smo si želeli; napaka v poročilu ne pomeni, da je celotno poročilo napačno, raje poiščimo tiste dele, ki jih želimo oz. jih lahko popravimo.)

Razmišljajmo po načelu in-hkrati ter razvijmo alternativno razmišljanje!
 (Poročilo lahko napišemo dobro, pri tem - in-hkrati - pa lahko naredimo tudi kako napako ali kak del napišemo manj spretno oziroma kakovostno.)
 

2. Pretirano posploševanje

Pomembno je, da se izogibamo posploševanju iz delov na celoto (Branc, Willson, 2011, str. 27). To je vzorec mišljenja, ko iz posameznega dogodka ali dela dokaza oblikujemo posplošene sklepe. Oblikujemo dokončne trditve, ki vsebujejo besede, kot so: vsi, vsak, nihče, nikoli, vedno …: »Nihče me ne mara«, »Nikoli ne bom mogel nikomur zaupati«, »Vedno bom imel dolgočasno delo«, »Nikoli ne bom tega dobro opravil«.
 
Morda moramo z oddajo poročila pohiteti, zato ga želimo čim prej natipkati. Nenadoma pa se pojavi računalniška napaka, zato računalnik ne ohrani vsega natipkanega besedila. Kakšne so naše misli? Morda začnemo pretirano posploševati: »Take stvari se mi zmeraj dogajajo. Nikoli mi ne gre nič prav. Vedno se kje zatakne!«V tem trenutku pozvoni telefon, sodelavec se razburja, zakaj mu poročila še nismo poslali. Naš miselni proces se nadaljuje: »Vsi so 'isti'. Samo zahtevali bi.« Ko pridemo domov, smo slabe volje, napeti, morda jezni. Zadiramo se na otroke, ker »nikoli ne ubogajo« in »se jim ne da nikoli nič dopovedati«. Potem zaključimo, da smo popolnoma zanič starš (posploševanju smo na koncu dodali še etiketiranje – op: glej nadaljevanje).
 
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

 Zavedajmo se, da ni absolutnih vrednosti (vedno, nikoli, vsi, nihče …), zato razširimo perspektivo!
(Res vedno in to vsi, res nikoli in nič …; preverimo, kdaj nam je šlo dobro, kdo nam je v preteklosti pomagal, na koga smo se lahko zanesli …)

Bodimo določni!
 (Če smo bili en večer slabe volje in smo zato bili zadirčni, še ne pomeni, da smo vedno taki oziroma smo vedno slabi starši; če so se otroci zaradi našega zadiranja raje umaknili, še ne pomeni, da nikoli ne ubogajo …)
 

3. Duševno sito (miselno filtriranje)

To izkrivljeno mišljenje izloči določene elemente zaznavanja. Osredotoči se samo na en element, ostalih pa ne upošteva (ne zaznava). Pozorni postanemo samo na en detajl, celoten dogodek ali situacijo pa opazujemo z vidika tega detajla.
 
Miselno filtriranje je torej pristranost v načinu obdelave podatkov, kjer priznavamo zgolj informacije, ki so v skladu z našim prepričanjem. Proces je podoben filtru na leči fotoaparata, ki prepušča samo določene vrste svetlobe (Branc, Willson, 2011, str. 32).
 
O delu v službi se tako lahko prepričamo, da delamo napake, da nismo dovolj dobri, uspehe in dosežke pa spregledamo. Na koncu tedna ugotavljamo, koliko stvari nismo naredili, zato zaključimo, da smo ves teden delali slabo. Ne vidimo (ne zaznamo ali opazimo) pa vsega tistega dela, ki smo ga opravili dobro in kakovostno. Nadrejeni je opazil naše prizadevanje, zato nas je pohvalil, navedel je štiri zadeve, ki smo jih dobro opravili. Pri peti pa nam je priporočal še nekaj popravkov. Štiri dobre stvari takoj spregledamo, iz pete pa sklepamo, da smo vse opravili slabo.
 
Nekateri celo ugotavljajo, da drugim sodelavcem niso všeč. »Zares« opazijo, kako sodelavci zanje nimajo časa, kako jih ne pokličejo, kadar so dogovorjeni … Vidijo samo neprijetne dogodke (morda kdo tisti trenutek res ni imel časa ali pa je poklical kasneje, ker se je zadržal na sestanku). Ne opazijo pa dogodkov ali situacij, ko so bili sodelavci do njih prijazni, ko so si za njih vzeli čas in jim pomagali … Tega resnično ne opazijo, ker dogodke filtrirajo z mislimi, da jih ljudje ne marajo oziroma zanje nimajo časa. Slika je seveda daleč od realnega objektivnega zaznavanja celote.
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Preverimo svoje filtre in zbirajmo dokaze!
 (Poiščimo nekaj situacij in nanje poglejmo kot tretja objektivna oseba: poiščimo dokaze, ki govorijo, da delamo tudi dobro, da nas ljudje cenijo, da imamo dobre reference, da smo v določenem obdobju veliko naredili … – poiščimo konkretne dogodke, dosežke ali ljudi …; seveda se ob tem pojavi tudi kak spodrsljaj, ki ne predstavlja celote, je le del našega vsakdanjega dela; ob tem lahko premislimo, kaj potrebujemo, da se na tem področju izboljšamo; predvsem pa dopustimo možnost, da imajo tudi drugi ljudje kdaj slab dan, zato si takrat ne želijo in ne potrebujejo naše bližine, prav tako pa niso pripravljeni z nami deliti informacij, čustev ali težav…)

Naučimo se pohvaliti sami sebe!
 (Za vsak dosežek se pohvalimo in nagradimo s kako malenkostjo!)
 

4. Izključevanje pozitivnega

Pri tem izkrivljenem mišljenju iz dogodkov ali situacij izključimo pozitivni vidik. Tudi tu podatke pristransko obdelujemo. Govorimo o mentalnem odzivu na pozitivni dogodek, ki ta dogodek v našem umu spremeni v nevtralnega ali negativnega (Branc, Willson, 2011, str. 33).
 
V službi nas nadrejeni pohvali za dobro opravljeno delo, naš odziv pa bi bil: »Ah, to ni nič, to lahko vsak naredi.« Namesto da bi bili zadovoljni, občutimo le razočaranje, kar kažemo s svojo govorico telesa. Morda nam tudi sodelavec izreče pohvalo, kako dobro smo zadevo opravili, mi pa si mislimo: »Ah, to je rekel samo zato, da bi me razveselil.« Namesto da bi bili tudi sami zadovoljni, iščemo izgovore ali pojasnila, s katerimi zmanjšamo svojo lastno vrednost.
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Začnimo pri sebi sprejemati pozitivne stvari; zbirajmo dokaze!
 (Priznajmo si, da je pohvala ali napredovanje nagrada za naše delo – rezultat predhodnega dela …; poiščimo dejstva/dokaze, koliko stvari smo že dobro opravili, koliko časa smo vložili v svoje delo …)

Naučimo se pohvaliti sebe in druge!

Naučimo se sprejeti pohvalo!
 (Dovolj bo, da se zahvalimo in povemo, kaj nam pohvala pomeni: »Hvala. Vesela sem, da vam je moje delo olajšalo zbiranje teh podatkov.«)

Verjemimo vase in si zaupajmo!
 

5. Branje misli

Branje misli predstavlja naše domneve, da vemo, kaj drugi mislijo o nas oz. negativno mislijo o nas. Verjamemo, da jih vodijo negativni motivi in nameni. Prav tako domnevamo (že vnaprej vemo), kako se bodo ljudje odzvali.
 
Morda ugotavljamo, da bo naš partner spoznal, kako smo nezanimivi. Ali pa razmišljamo, da je nadrejeni v službi že opazil, kako nepremišljeno smo se na sestanku odzvali. Pri tem ugotavljamo, da je prepričan, kako slabo opravljamo svoje delo, saj nam je celo naročil, naj porabimo lanski dopust. Verjamemo, da hoče opraviti razgovore z novimi kandidati, saj ugotavlja, da naše delo ne dosega določenih standardov (prisotno je že prerokovanje; OP: glej nadaljevanje). Ob vsem tem pa smo eno izmed sodelavk večkrat srečali na hodniku, pa nam ni odzdravila. Pomislili smo, da je jezna na nas; smo že morali storiti kaj napačnega.
 
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Poiščimo alternativne razlage!
 (Sodelavka je bila morda le utrujena ali pa je preživljala kake neprijetne dneve; nadrejeni se želi le držati zakonskih določil, do kdaj je treba porabiti dopust; v našem odzivu na sestanku pa morda ni opazil ničesar nepremišljenega …)

Naša ugibanja so plod naše domišljije ali naših preteklih izkušenj.

Pridobimo več informacij!
 (Sodelavki lahko pojasnimo, kako smo se počutili in jo vprašamo po vzrokih za njeno vedenje; nadrejenega lahko vprašamo, zakaj želi, da gremo na dopust, prav tako mu lahko opišemo svoje strahove – tako jih bomo najlažje razrešili.)

6. Prerokovanje

Ob branju misli se pogosto pojavi tudi prerokovanje. V obeh primer prehitro zaključujemo oziroma oblikujemo svoje subjektivne sklepe. Tako razmišljamo, da nas lahko nadrejeni odpusti, saj je v podjetju preveč ljudi, rezultati pa so slabi. Tudi sodelavko si že natančno predstavljamo, kako podaja svoje mnenje o nas in našem slabem delu. Morda nas prav v tem trenutku, ko si prerokujemo neprijetno prihodnost, zmoti klic prijatelja, ki nas povabi na zabavo. Takoj vemo, da se tam ne bomo imeli dobro. Ljudje bodo dolgočasni, hrana bo gotovo zanič, vse skupaj bo neprijetno zapravljanje časa, zato se odločimo, da raje ostanemo doma. In kaj bomo počeli doma? Morda razmišljali, kako je in bo vse še slabše …
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Preverjajmo!
 (Nikoli ne bomo izvedeli, kako je na zabavi, če ne gremo tja; nikoli ne bomo zagotovo vedeli, kakšna je bila hrana – torej preverimo, pojdimo na zabavo – še vedno se lahko odločimo in odidemo, če nam ne bo všeč; izbira je naša.)
 
Tvegajmo!

(Če nas je glede česa strah, storimo to in se prepričajmo, kako je bilo/kako je delovalo – npr. adrenalinski šport, pogovor z nadrejenim o višji plači, če smo prepričani, da nam pripada …)

Pretekle izkušnje nas naj ne ovirajo pri sedanjih in prihodnjih doživetjih.
(Če imamo že slabo izkušnjo, ni rečeno, da se bo ponovila; bodimo pogumni in preverimo, kaj lepega se nam lahko zgodi.)
 

7. Katastrofiziranje

Katastrofiziranje pomeni, da si ob razmeroma manj pomembnem negativnem dogodku predstavljamo, kako bodo iz majhnega dogodka nastale različne tragedije (Branc, Willson, 2011, str. 20). Katastrofične misli se pogosto začnejo s »kaj če« (McKay, Davis, Fanning, 2007, str. 35): Kaj če bo tudi naše podjetje propadlo, kaj če ne bom dobil službe, kaj če bom zbolel, kaj če bodo otroci postali zasvojeni z drogami, kaj če ne bomo mogli odplačati kredita, kaj če se me bo še žena/mož naveličal/-a, kaj če … Seznam je lahko neskončen. Pred nami se odvija film katastrof, ki se lahko zgodijo v prihodnosti (pravzaprav jih že vidimo, kako nastajajo). Katastrofiziraje je kraljevska pot do zaskrbljenosti (McKay, Davis, Fanning, 2007, str. 48).
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Pretehtajmo dokaze!
 (Katere dokaze imamo, da se bo to res zgodilo; ali razpolagamo z dovolj informacijami, da lahko o tem sklepamo …;)

Razširite perspektivo!
 (Bom edini človek na tem svetu, ki bo izgubil službo? Kaj pravijo dejstva; imam dovolj informacij, da bi lahko sklepal o tem, da službe kje drugje ne bom dobil …; pomislimo, kaj vse lahko potem počnemo, na koga se lahko obrnemo.)

Osredotočimo se na to, kaj lahko storimo, da se soočimo s položajem. Kdo nam lahko pri tem pomaga; katere vire (znanje, izkušnje …) že imamo in kaj še potrebujemo?
 (Kako se lahko z otroki že sedaj o tem pogovarjamo, kako naj jih posvarimo; kako lahko še bolj poskrbimo za svoje zdravje in dobro počutje; kje lahko svoje znanje še razširimo, kar nam bo pomagalo do večje kompetentnosti pri svojem delu?)
 

8. Sklepanje iz čustev

Najpomembneje je, da ločimo čustva/občutke od dejstev. Prevečkrat namreč dopuščamo, da nas vodijo čustva. Lahko si rečemo: »Če se tako bojim nadrejenega, mora biti res grozen;« in se seveda začnemo do njega drugače obnašati. Morda se mu izogibamo, morda smo v pogovorih z njim prestrašeni … Iz našega vedenja si bo najverjetneje ustvaril drugačno mnenje, zato se lahko celo zgodi, da bo njegov odziv za nas neprijeten ali neugoden. Tako bomo dobili potrditev, da smo imeli prav. Zmota je popolna.
 
Ob vsem tem pa morda vaš partner zadnje čase prihaja pozno domov, ker imajo v službi več dela. Postajate ljubosumni in s pomočjo čustev zaključite, da si je najverjetneje našel ljubico. Sklepanje iz čustev lahko zelo hitro pritegne še ostala izkrivljena mišljenja, kot so branje misli (»gotovo si misli …«), prerokovanje (»njuno razmerje bo trajalo dlje časa«), katastrofiziranje (»kaj bo z nami, če odide …«). Jezno čakate, kdaj se bo ta večer vrnil domov, da mu boste povedali, kar mu gre …
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Pozornost usmerimo na svoje misli in čustva!
 (Kako razmišljam in kakšna so moja čustva; katera pa so objektivna dejstva in dogajanje zunaj mene; naučimo se ločevati svoje misli in čustva od zunanjega dogajanja – kar se dejansko dogaja okoli nas.)
 
Alternativno razmišljanje
(Kako bi na situacijo gledali, če bi bili mirnejši; misli in čustva prihajajo ter odhajajo, počakajmo, da napetost mine; ko bomo mirnejši, zberimo dejstva – morda smo na situacijo gledali negativno in doživljali napetost, ker smo bili utrujeni, zaskrbljeni, negotovi …)

Preverimo!
(Čustva so morda res pokazatelji kake neprijetne situacije; če ne preverimo, kaj se je oz. se dejansko dogaja, tega ne bomo vedeli – ne iščimo resnice s pomočjo čustev; umirimo se in preverimo!)
 

9. Etiketiranje

Sebe in druge pogosto etiketiramo na dva načina (McKay, Davis, Fanning, 2007, str. 35–36). Prvi način je primerjava z drugimi, ko jih povzdigujemo: »On to delo opravlja veliko bolje od mene«, »Jaz nisem tako pameten kot on«. Ali pa smo prepričani: »Sem zanič/nesposoben/neumen/nepomemben …« Drugi način je primerjava z drugimi, ko povzdigujemo sebe: »Bolje izgledam kot ona«, »Sem boljši kot on«. Lahko tudi rečemo: »On ne obvlada procesa, nanj se ne moreš zanesti, je popolnoma nesposoben …« Tudi svet lahko dojemamo, kot »nevaren, povsem nepravičen«. Temu se zelo hitro lahko pridruži še posploševanje: vedno, nikoli, vsi, nihče
 
Morda vam nadrejeni vrne poročilo in vas prosi, da ga dopolnite. Takoj verjamete, da ste nesposobni (ali pa je nemogoč nadrejeni). Ko se peljete domov, vam z desne stranske ceste nenadoma pripelje avto, ustrašite se, voznika pa določite za popolnega bedaka.
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Dopustimo različnost oziroma različne stopnje!
(Svet ni le slab ali dober, ljudje nismo sposobni ali nesposobni; vsak česa ne zna in je kje drugje dober …)
 
Izhajajmo iz kompleksnosti!
(Ljudje smo edinstveni, nenehno se spreminjamo, oblikujemo nove rešitve; prav tako lahko s pomočjo novih dejstev ali informacij spreminjamo svoje prvotne zamisli …)
 

10. Postavljanje zahtev (moram/moral bi)

Prav tako lahko sebi in drugim postavljamo nefleksibilna pravila o tem, kako moramo mi in drugi ljudje delovati. Ta pravila so nesporna, dokončna in pravilna. Kadar se ne vedemo po teh pravilih, postanemo vznemirjeni. Tudi ljudem želimo dokazati, da se ne vedejo pravilno, da ne mislijo pravilno, da ne živijo pravilno … Pogostokrat drug drugemu dokazujemo, da mora drugi spremeniti svoje navade, prepričanja, misli, čustva, vedenje … tako ustvarjamo konfliktne situacije.
 
Morda verjamemo, da moramo imeti odobravanje vseh kolegov, če želimo nekaj narediti. Morda ugotavljamo, da morajo biti sodelavci z nami prijazni, saj smo tudi mi do njih ter so taka tudi pravila lepega vedenja. Prav zato smo pogostokrat prizadeti, ker ljudje ne ravnajo tako. Morda verjamemo, da ljudi nikoli ne smemo pustiti na cedilu, vedno jim moramo pomagati, zato nas marsikdo lahko izkorišča. Prav tako svoje delo postavljamo nižje od zahtev, prošenj ali želja drugih ljudi.
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Pozorni bodimo na jezik!
(Namesto moram/moral bi, lahko rečemo: »Zame je pomembno/raje bi/tega ne želim, saj postopek zahteva …«).

Upoštevajmo dejstvo, da smo ljudje različni, zato imamo/se sklicujemo na različna pravila!
 (Če še tako cenimo točnost, poštenost, delavnost, red, izobrazbo, spoštovanje; so to morda komu manj pomembne vrednote, zato ne bo razumel našega negodovanja ali celo naših zahtev; vsak človek ima svojo hierarhijo vrednot – kar še ne pomeni, da je zato slabši ali boljši od nas.)

Obdržimo svoje standarde, toge zahteve pa zavrnimo!
(Ne izhajamo iz tega, kaj »moramo« ali »kako mora biti«; pojasnjujmo, kaj želimo, kaj je za nas sprejemljivo in prisluhnimo drugim, potem poiščimo kompromis ali vztrajajmo pri svojem pogledu ter pojasnimo, kaj bomo obdržali, zakaj tako želimo oziroma povejmo, kako bomo ravnali.)
 

11. Nizka frustracijska toleranca

Nizka frustracijska toleranca je napačno mišljenje, pri katerem za nekaj, kar je težko prenesti, predpostavljamo, da je »neznosno«. Ta napaka v razmišljanju pomeni, da pretirano poudarjamo nelagodje (Branc, Willson, 2011, str. 34).
 
Morda pogosto odlašamo s pisanjem poročil, pri tem pa ugotavljamo: »To je zelo mučno pisati, zato se bom raje lotil kasneje, ko bom bolje razpoložen.« Začnemo zavlačevati, rok za oddajo pa se vedno bolj približuje. Vse skupaj postane še bolj nelagodno, zato še bolj zavlačujemo. Na koncu za kakovostno poročilo zmanjka časa. Ali pa se želimo o določeni težavi pogovoriti s svojim nadrejenim. Zelo težko nam je začeti ta pogovor, a bi radi stvari razčistili. Odpravimo se proti njegovi pisarni, na hodniku pa ugotovimo, da je to preveč težko, naporno in neprijetno, zato se raje vrnemo v svojo pisarno. Naše neprijetno počutje in naša težava postaneta tako še večja, namesto da bi se s pogovorom razrešila.
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Postavimo si cilje in jih brez obotavljanja uresničimo!
 (Včasih se je treba tudi malo »prisiliti«, da naredimo stvari, ki so nam manj prijetne – zadovoljstvo bo potem veliko večje; ustavimo neprijetno počutje – od nas je odvisno, kako se bomo počutili.)

Do sebe bodimo empatični in hkrati dovolj strogi!
 (Priznajmo si, da so občutki res neprijetni in je težko, kar počenjamo, potem pa si pojasnimo, da stvari zmoremo; povejmo si, da si zaupamo, zato vemo, da nam bo uspelo; če se bo kje zataknilo, si lahko rečemo, da ni napak ali porazov, so samo povratne informacije – tako bomo spoznali, kaj nam še manjka, da cilj dosežemo.)
 

12. Personaliziranje

Personaliziranje je zakoreninjena navada, ko se čutimo odgovorne za stvari, ki so popolnoma zunaj našega nadzora, kot so vreme, urniki oziroma obveznosti drugih ljudi, prav tako njihova čustva, počutje, razmišljanje, njihove stiske, v katerih so se znašli … Nekateri avtorji to poimenujejo tudi samo-obtoževanje (McKay, Fanning, 2000, str. 65). Lahko se na primer zgodi, da je kdo od kolegov razburjen. Začutimo krivdo, ker ga ne moremo pomiriti, pri tem pa si rečemo: »Če bi mu bil res dober prijatelj, bi ga znal pomiriti, zdaj pa sem ga pustil na cedilu.« Temu lahko dodamo še etiketiranje: »Res sem slab kolega.« Lahko se v podjetju zgodi tudi kaj nepredvidenega, kar je popolnoma zunaj našega nadzora ali odgovornosti, mi pa razmišljamo, da nismo storili dovolj, saj se potem to ne bi zgodilo … Tudi kot starši se lahko ujamemo v personaliziranje. Vidimo otroka, da je žalosten, zmeden ali vznemirjen, začnemo kriviti sebe, da smo slabi starši, ker ga ne moremo potolažiti …
 

Kako spremeniti tako razmišljanje?

Razširimo perspektivo in poglejmo na stvari bolj objektivno!
(Razmislimo, zakaj je bil kolega razburjen; morda sta imela z nadrejenim kake stare zamere, morda je bil predolgo časa izpostavljen stresu … – na te dejavnike sami resnično nimamo vpliva; morda si je sodelavec z nami želel pogovoriti, a v vsej naglici, zmedi ter obilici dela ni našel priložnosti za pogovor.)
 
 

Analiza primera


Pri že omenjenem sodelavcu lahko hipotetično najdemo vseh dvanajst izkrivljenih mišljenj, česar v realnem življenju seveda ne moremo pripisati vsakemu posamezniku.
 
1. Vse-ali-nič

Sodelavec verjame, da obstajata samo dve možnosti: ali vse dobro naredim ali pa ne naredim nič. Prav tako je prepričan, da lahko deluje na dva načina (ali-ali): »Če bom trdo delal, bom stvari lahko opravil. Če ne bom trdo delal, bom »zguba«.

2. Pretirano posploševanje

Ob tem žal ugotavlja, da mu pravzaprav ne bo nikoli uspelo, zato se je odločil, da se bo raje izogibal vsem zapletom, saj pravzaprav ničesar ne zna.

3. Duševno sito

Sodelavec filtrira samo svoje slabo delo. Ne vidi oziroma ne opazi, kaj je opravil dobro, kaj mu je že uspelo, na katerih področjih je dober, kje ima izkušnje …

4. Izključevanje pozitivnega

Če bi ga sodelavci pohvalili, bi najverjetneje dvomil v iskrenost njihovih pohval oziroma bi verjel, da je to vsak sposoben narediti.

5. Branje misli

V mislih si predstavlja, kako sodelavci in nadrejeni opazujejo njegovo slabo opravljeno delo. Pri tem ugotavlja, da vidijo, koliko stvari ne zna narediti.

6. Prerokovanje

Prav zato si v mislih predstavlja sodelavce, kako dobro delajo, njemu pa ne gre. Sebe opazuje v prihodnjih situacijah, kako mu ne gre, kako ne zmore, kako drugi zaradi njega postajajo slabe volje. Slika prihodnosti je negativna.

7. Katastrofiziranje

Ob vseh negativnih predstavah prihodnjega stanja s svojim negativnim razmišljanjem še nadaljuje s pomočjo »kaj če«: »Kaj če bodo opazili, da ne znam tudi …/da ne zmorem tudi …«, »«Kaj če ostanem brez službe«, »Kaj če …«

8. Sklepanje iz čustev

Ugotavlja, da mu je težko, da je grozno … Morda se bo v njem pojavil celo obup, strah, začutil bo nemoč … Ta čustva ga ne bodo mogla usmeriti v iskanje rešitev ali bolj pozitiven oz. optimistični pogled v prihodnost.

9. Etiketiranje

Njegovo etiketiranje prihaja neposredno iz njegovih osnovnih oziroma skriptnih prepričanj: jaz sem slab, drugi so boljši, jaz sem nesposoben, drugi so sposobnejši.

10. Postavljanje zahtev

Njegove zahteve izhajajo iz njegovih lastnih pravil: moram trdo delati; kar naredim, moram narediti najbolje.

11. Nizka frustracijska toleranca

Njegova lastna strategija mu narekuje tudi njegovo frustracijsko toleranco: omahuje, zavlačuje, se umika, saj verjame, da je stanje preveč težko oziroma neznosno, da bi se lahko z njim soočil. Sklene, da je bolniška najboljša rešitev.

12. Personaliziranje

Samo personaliziranje je pri njem manj očitno. Lahko pa bi v njegovem sklepanju, da slabo dela, našli zametek prepričanja: ker slabo dela, je odgovoren za slabše rezultate celotnega oddelka. Morda verjame, da bi njegovo boljše in kakovostnejše delo (predvsem pa takojšnje delo) prispevalo k boljšim rezultatom celotnega oddelka ali podjetja. Občuti krivdo, ker je tak, kakšen je (implicitno etiketiranje).
 
Če še podrobneje preverimo njegovo izjavo, bi lahko določili naslednja izkrivljena mišljenja:
Tega ne bom zmogel (prerokovanje, implicitno etiketiranje).Preveč stvari moram urediti (posploševanje, postavljanje zahtev), zdaj pa mi je nadrejeni prinesel še dodatno delo. Nikoli mi ne bo uspelo vsega dokončati (posploševanje, prerokovanje). Spet bo mislil, da sem nesposoben, da ne zmorem (branje misli, posploševanje, implicitno etiketiranje). Saj vem, res je grozno, če slabo naredim. Še posebej mi je težko, če bodo drugi opazili, da nečesa ne znam dobro narediti (branje misli). Mogoče bi mi uspelo, če se zelo potrudim ... (prerokovanje)Ah, saj ne verjamem. Zame bo najbolje, da grem na bolniško in se spočijem (nizka frustracijska toleranca). Tako se bom izognil vsem tem zapletom (posploševanje, prerokovanje).Drugi so boljši, oni bodo to lažje naredili (etiketiranje)«.
»Sem nesposoben, drugi so sposobnejši od mene (etiketiranje)! Grozno je slabo opravljati svoje delo (sklepanje iz čustev). Res je hudo, če drugi opazijo, da nečesa ne znam (sklepanje iz čustev, branje misli). Če bom trdo delal, bom stvari lahko dobro opravil. Če ne bom trdo delal, bom »zguba« (vse-ali-nič). Če nič ne naredim, je včasih najbolje – bom naredil najmanj napak (prerokovanje). Kar pa naredim, moram narediti najbolje – bolje od drugih (postavljanje zahtev, implicitno etiketiranje)«.
 
Kako bi lahko razmišljal brez napak izkrivljenega mišljenja? Eden izmed možnih pristopov bi lahko zazvenel:
»Najprej bom preveril, katere zadolžitve lahko sprejmem takoj in katere bom opravil kasneje. Želim si izdelati seznam prioritet in se o tem pogovoriti z nadrejenim. Vprašal ga bom, kaj konkretno od mene pričakuje, saj bi se rad izognil površnemu delu, ki ga ne maram. Zame je pomembno, da delo opravim kakovostno. Vedeti moram, če imam dovolj informacij, pa tudi znanja za naloge, za katere me je zadolžil. Pripravljen sem se potruditi, želim pa vedeti, koliko časa za posamezno nalogo potrebujem in kako jo bom lahko opravil. Morda bom potreboval pomoč kolegov, ki imajo na tem področju več izkušenj, znanja in informacij. Z njihovo pomočjo bomo zadeve lahko dobro izpeljali.«
 

Preverimo svoje zaznavanje izkrivljenega mišljenja!


Še sami lahko preverite, kako spretni ste že v prepoznavanju izkrivljenega mišljenja pri sebi in pri drugih. V spodnjih treh primerih preverite, katera izkrivljena mišljenja se skrivajo v izrečenih trditvah?

1. Maja se takoj vznemiri, zato se z njo nikoli ne da normalno pogovarjati. Vedno se začne braniti ali pa plane v jok. Grozno. Včasih se sprašujem, če je z mano kaj narobe. Večkrat sem poskušal iti k njej, da bi se o tem pogovorila, pa sem se še vsakič premislil. Prepričan sem, da bi svoja čustva morala bolje obvladovati.

2. Včeraj je bil šef jezen. Imam občutek, da mu nisem všeč. Vsakič, ko kaj naredim, ima veliko pripomb. Morda me hoče premestiti v drug oddelek. Le kaj bo, če bom res moral drugam?!

3. Včeraj smo se pri kavi pogovarjali o otrocih. Kar naprej poslušamo, kako otroci nimajo dobre perspektive za službo. Res me skrbi, če hčerka ne bo dobila službe. Le kako se o znašla?! Morda ji nisem znala pravi čas pomagati. Če bi jo prepričala, naj gre študirat kaj drugega, bi ji bilo sedaj veliko lažje, tako pa …
Ogovore najdete na koncu prispevka.
 
Literatura:

  1. Beck, J. S. (1995). Cognitive Therapy: Basics and Beyond. New York, London: The Guilford Press.
  2. Branch, R., Willson, R. (2011). Kognitivno vedenjska terapija za telebane. Ljubljana: Pasadena.
  3. Erskine, R. G. & Moursund, J. P. (2011). Integrative Psychotherapy in Action. London: Karnac.
  4. Erskine, R. G. (1997). Theories and Methods of an Integrative Transactional Analysis. San Francisco: TA Press.
  5. Erskine, R. G. & Moursund, J. P. & Trautmann, R. L. (1999). Beyond emphaty: A Therapy of Contact-in-Relationship. New York, London: Routledge, Taylor & Francis Group.
  6. Mckay, M., Fanning, P. (2000). Self-Esteem. Oakland: New Harbinger Publications. Inc.
  7. Mckay, M., Davis, M., Fanning, P. (2007). Thoughts & Feelings. Taking Control of Your Mood & Your Life. Oakland, New Harbinger Publications. Inc.
  8. Žvelc, G. (2010). Kognitivne in vedenjske tehnike v integrativni psihoterapiji [zapiski delavnice]. Ljubljana: IPSA.

  
Rešitve:
  1. posploševanje, sklepanje iz čustev, nizka frustracijska toleranca, postavljanje zahtev
  2. branje misli, duševno sito, prerokovanje
  3. posploševanje, katastrofiziranje, personalizacija
 
Tatjana Zidar Gale

Coaching in terapija

Kontakt

Telefon:
(01) 437 23 33
031 308 900
Fax:
(01) 437 23 33

Naslov:
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana