RETORIKA - Tatjana Zidar Gale s.p.

Kako spregovoriti s človekom, ki nam gre na živce

Verjetno ste že kdaj razmišljali:
»Ojoj, spet moram k njemu. Nadrejeni se je odločil, da skupaj pripraviva poročilo o porabi stroškov v našem oddelku. Z njim se ne da pogovarjati. Res mi gre na živce. Kar koli rečem, temu nasprotuje ali pa se kasneje spreneveda in trdi, da se o tem nisva pogovarjala. Naslednji dnevi bodo zelo težavni. Ga kar slišim, kako bo spet nasprotoval!«
 
Bolj ko razmišljate o drugih ljudeh na tak način, težje vam je in slabše se počutite. Slabo počutje bo onemogočalo, da bi s tem človekom vzpostavili odnos, ki bi zagotavljal uspešno sodelovanje. Zakaj? Začeli ste krepiti ali »hraniti« svoj negativni pol, ki bo onemogočal normalen – vsaj nevtralen – način razmišljanja, zaradi tega pa ne boste (z)mogli slišati sogovornika in ga razumeti, tudi če se z njim ne bi strinjali. Sprožila se je zgolj vaša obramba, ki bo narekovala vaše nadaljnje sodelovanje s tem človekom.
 
Lahko pa se odločite za drugačen pristop. Najprej bo treba preveriti svoj odnos do sebe: kaj se dogaja v vas, kaj je pomembno za vas, kako se vaše razmišljanje razlikuje od sodelavčevega, kako se vaše navade in način dela razlikujejo od sodelavčevega … Skratka, treba bo prepoznati, zakaj vam gre sogovornik na živce.
 
Naši filtri in zemljevid (model) sveta
Očitno ste naleteli na različne filtre in različen zemljevid (model) sveta. Aksiom nevrolingvističnega programiranja (NLP) pravi[1]: »Pokrajina je ena sama, vsak človek pa ima svoj zemljevid te pokrajine.« Kadar vam gre sodelavec na živce, zagovarja svoj model sveta kot edinega pravilnega, pomembnega in smiselnega. Zagovarja svojo resnico – prepričan je, da ima on prav, mi pa se motimo, zato nam očita, da zahtevamo preveč, nismo objektivni, korektni …
 
Lahko bi rekli, da je resnica ena sama, vsak človek pa premore svoje razumevanje, sprejemanje in dojemanje te resnice, saj ga zaznamujejo oziroma določajo njegovi lastni filtri: izkušnje, prepričanja, vrednote, potrebe, želje, interesi, pričakovanja … Nihče od nas se pravzaprav ne ukvarja z realnostjo – realnost filtriramo in kodiramo skozi svoje predstave, zamisli, prepričanja, vrednote. Komuniciranje je torej oteženo, ker v svojem zemljevidu zelo natančno oblikujemo predstave o ljudeh: kakšni so, kaj razmišljajo, kaj hočejo, kaj od njih pričakujemo … S pomočjo svojih filtrov ugotavljamo, kaj je prav in kaj ne, kaj se sme in kaj ne, kaj je treba storiti in kaj ne … Sogovornik pa ima svoje filtre, zato bo vztrajal pri svoji zgodbi – v svoji resnici.
 
Tako se oba – jaz in sogovornik - počutiva ogroženo, branila bova svoje filtre oziroma zemljevid (model) sveta: svoje vrednote (kaj je zame pomembno), interese (kaj hočem, si želim), vztrajala bova pri svojih prepričanjih (kaj je prav, kaj se sme, kaj je treba) … Pojasnjevala bova dejstva, postopke in drug drugemu dokazovala, kdo dejstva pravilno oziroma napačno razume … Ne bova pa slišala drug drugega in preverila, kje se razhajava in zakaj.
 
Pomislimo samo na vrednote in prepričanja, ki jih lahko označimo kot merila, s katerimi ocenjujemo druge ljudi. Če so za nas pomembni npr. red, poštenost, disciplina in delo, bomo prepričani, da je treba imeti pri delu red, moramo biti pošteni in samo z disciplino lahko v življenju kaj dosežemo. Prepričani smo, da je tako edino pravilno. Kaj torej pričakujemo od sodelavcev. Točno to. Če ne delajo v skladu s temi vrednotami, jih začnemo obsojati, želimo jih spremeniti … Vedno bolj nam gredo na živce in vedno več konfliktov je med nami. Ljudi ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo sebe … in spremenili se bodo tudi drugi.
 
Kako se lahko spremenimo?Prvi korak je opazovanje (zaznavanje) sogovornika brez obsojanja. Treba ga je opazovati kot nevtralna objektivna oseba, ki situacijo opazuje »od zunaj« in opisuje, kar vidi in sliši oziroma je videla in slišala:
»Omenil si, da se ne strinjaš z odločitvijo nadrejenega, da poročilo pripraviva skupaj. Pojasnil si, da z mano ne moreš delati.«
Opisali smo, kar smo slišali (kar bi vsak lahko slišal). Zelo drugače bi se glasila naša obramba (napad na osebo):
»Hvala enako! Tudi jaz ne morem sodelovati s tabo. V takem neredu in tako neorganizirano jaz ne morem delati. Zamujaš, kar naprej te moram prositi, da se drži dogovorov …«
Sogovornik bo vztrajal pri svoji resnici, mi pri svoji, poročilo pa bo najverjetneje ostalo nedokončano. Energijo bomo usmerili predvsem v dokazovanje in proti-dokazovanje, kdo ima prav, namesto v pisanje poročila. Zato bo veliko bolje, da po nevtralnem objektivnem opisu nadaljujemo:
»V zadnjem mesecu se nama je nekajkrat zgodilo, da se nisva strinjala, kar je vplivalo na najino delo in učinkovitost. Kako to, da se nama to dogaja?«
Ne glede na to, kaj sogovornik pojasni, je v nadaljevanju treba preveriti, ali ga pravilno razumemo:
»Se pravi, da tebi ni všeč, ker hočem imeti vse natančno urejeno. Moti te, ker želim imeti natančen urnik za vsako uro, ko bova delala. Tebi je torej lažje, če se zjutraj dogovoriva, kaj je tisti dan treba narediti, ti pa si potem sam narediš svoj urnik.«
 
V nadaljevanju lahko pojasnimo še svoj odnos oz. svoje želje in sogovornika vprašamo o možnih skupnih rešitvah:
»Veš, zame je zelo pomembno, da je delo natančno in strokovno narejeno. Razumem, da imaš drugačen način dela. Zaradi tega sem včasih živčen. Rad pa bi te neprijetnosti razrešil. Kaj predlagaš? Kako se lahko dogovoriva, da se izogneva slabi volji?«
 
»Ampak« spremenimo v »in«
Pomembno je, da bomo znali »ampak« spremeniti v »in«; lahko bomo dodali tudi »pa«. Namesto, da rečemo:
»Ti delaš tako, ampak mene to moti«,
raje recimo:
»Aha, ti delaš tako … (IN)…zame je pomembno tako …«
»Ti želiš delati tako, zame (pa) je pomembno tako …
Potem lahko nadaljujemo:
»Kaj je za oba pomembno, kje se strinjava, kje se razhajava in kaj lahko narediva, da bova na koncu oba zadovoljna?«
 
Sogovornika seveda ne moremo spremeniti. Morda v pogovoru ne bo hotel sodelovati. V takih primerih lahko vztrajamo pri dejstvih (opišemo, kaj so najine naloge, opišemo posledice, zaradi katerih se lahko znajdeva v neprijetni situaciji …), prav tako lahko pojasnimo, kaj bomo storili sami oz. kaj lahko in česa ne moremo sprejeti. Lahko torej postavimo meje in pojasnimo svoje odločitve.
 
 
Naš notranji dialog
Predvsem pa ne »hranimo« v sebi negativnega pola, ki bo sprožal naše obrambe v razmerju do sebe in do drugih, jemal nam bo energijo, s katero bi lahko uspešno delali in sodelovali. Opustimo torej tarnanje, pritoževanje, moledovanje, »nerganje« v sebi:
»To je grozno. Zakaj se to kar naprej dogaja meni? Ne bom zmogel. Tako ne gre! To je nemogoče. A so »znoreli«?! Tako se ne dela …«
Veliko več energije bomo imeli, če si bomo rekli:
»Imam naslednje obveznosti … (jih naštejemo). Vem, da bodo zahtevale več časa. Nadrejeni od zahtev ne odstopi. Dobro je, da si naredim urnik, kako bom lahko najbolje delal. Pomembno je, da se z dobro organiziranostjo lahko razbremenim slabe volje. Okvir dela, torej čas in zadolžitve, je postavljen, znotraj tega pa lahko vidim, kako lahko najbolje delam. Ko bom imel jasen urnik, bom videl, če so zahteve nadrejenega realno izvedljive. Če ne, bom šel k njemu in mu pokazal svoje izračune ter preveril, kaj se da narediti.«
 
Svoje miselne procese lahko spreminjamo. Novo mišljenje bo sprožilo spremembe naših čustev, kar bo vodilo do naših drugačnih odzivov, drugačnega odnosa do sebe, drugih in tudi okolja.
 
Tatjana Zidar Gale
 
 
DODATEK
Odgovori na vprašanja iz članka Kako se odzvati, ko sodelavci manipulirajo z nami, objavljenega v prejšnji številki e-novic:
Kako torej opustiti svoja dvojna sporočila? Kako jasno opisati, kaj mislimo? Ste morda preverili, kako opustiti neprimerne odzive in jih spremeniti v konkretne opise? Preverite nekaj možnosti, ki bi jih lahko izbrali?
 
Naše neprimerno sporočilo: Naš konkreten opis
(Lahko izhajamo iz sebe, iz sogovornika ali pa navedemo konkretna dejstva.)
Poročilo je bilo precej površno napisano. Vse skupaj ni dovolj jasno. Prebrala sem poročilo o … Videla sem, da si vnesla naslove naših strank. Zaradi enostavnejšega iskanja je treba dodati še matične številke. Prosim te, če lahko do petka dopišeš še te podatke. Tako bomo v petek pravočasno oddali naše celotno poročilo.
V sosednjem oddelku so to takoj uredili. Aha, praviš, da ni mogoče. Zaradi česa pa ne gre? (Sogovornik pove.)Verjamem, da za vaš oddelek to pomeni še dodatno delo, razumem. Podatke potrebujemo zaradi razpisa, ki se konča naslednji teden. Brez njih na razpisu ne moremo kandidirati. To bi za nas pomenilo … Kako se lahko dogovorimo, da podatke pravočasno uredimo?
OP: primerjave raje opustimo. Pomembna so dejstva, ki jih je treba upoštevati.
Nekoliko užaljeno:
Dobro. Ne skrbi. Bom za vse to poskrbel sam.
Ni mi všeč, da tega ne želiš urediti. Delo smo si razdelili, pripomb ni bilo, zato želim, da vsak opravi svoj del do datuma, ki smo ga določili.
Ali:
Praviš, da tega ne boš naredil. Je kak poseben razlog? (Sogovornik pove.)Razumem, dva sta na bolniški, zato vam časovno ne bo uspelo. Do četrtka je treba ta del dokončati. Poglejva, kaj lahko naredimo …
 


[1] navaja Alder, Harry. (1994). NLP, the New Art and Science of Getting What You Want. London: Piatkus.

Coaching in terapija

Kontakt

Telefon:
(01) 437 23 33
031 308 900
Fax:
(01) 437 23 33

Naslov:
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana