RETORIKA - Tatjana Zidar Gale s.p.

Kako se delovni stili (priganjalci ali kontraprepovedi) dopolnjujejo s prepovedmi, ki jih kot breme preteklosti nosimo v sebi?

Se še spomnite svojega delovnega stila (e-novice št. 9)? Ste ga prepoznali in preverili, kje vas ovira in kje ga želite obdržati? Lahko še enkrat preverite!




Delovnim stilom (imenujemo jih priganjalci ali gonila) pravimo tudi kontraprepovedi. Kontraprepovedi smo si pravzaprav razvili, da z njihovo pomočjo zmanjšujemo (izničimo) učinek ali pomen prepovedi, ki smo jih sprejeli v otroštvu. Dobro je vedeti, zakaj in od kod nosimo s seboj priganjalce: »USTREZI MI!«, »BODI POPOLN!«, POTRUDI SE!«, BODI MOČAN!« in »POHITI!«. Zakaj z njihovo pomočjo blažimo oz. skušamo izničiti podzavedne prepovedi?
 
 

Dvanajst prepovedi – breme naše preteklosti

Vsi imamo shranjena sporočila iz našega otroštva, ki smo jih prejemali od svojih staršev ali pomembnih drugih. Posredovali so nam jih takrat, kadar so bili v težki, neprijetni situaciji. Sporočali so nam jih nebesedno ali besedno. John in Marry Goulding sta oblikovala 12 prepovedi.[1]
 

1. Ne obstajaj (Don't Be/Don''t Exist)!

To prepoved so nam starši ali pomembni drugi sporočali, ko so v svoji stiski izjavili, da bi bilo bolje, če nas ne bi bilo. Morda niso hoteli imeti otrok ali morda niso mogli skrbeti za družino, ker niso imeli službe ali pa so bili še premladi. Kot otroci smo lahko slišali:
»Veliko lepše bi mi bilo, če se ti ne bi rodil/-a!«
»Če ne bi bila noseča s tabo, se mi ne bi bilo poročiti s tem »kretenom«!«
»Če tebe ne bi bilo, bi lahko dokončala študij. Potem bi mi bilo veliko bolje.«
Ta verbalna sporočila so lahko sprožila naše misli, da smo staršem breme, da smo jim odveč, zato niso zadovoljni oziroma srečni. Lahko smo razmišljali, da je naša največja napaka naše rojstvo.
 
Podobna občutja imamo lahko tudi kot odrasli. Lahko razmišljamo, da ljudje zaradi naše prisotnosti niso srečni. Nekateri žal celo razmišljajo, da bi bilo bolje, če bi kar umrli. Izhod iz krize lahko iščejo v zasvojenosti – pobeg zanje predstavlja najboljšo rešitev. Morda razmišljajo, da so povsem nevredni.
 

2. Ne bodi to, kar si (Don't Be You)!

Ta prepoved se lahko oblikuje pri otrocih, ki so zaradi svojega spola ali sposobnosti pri starših zaznavali neodobravanje. Morda so starši želeli deklico, rodil pa se je deček. Taki otroci si ne upajo pokazati svojih pravih čustev ali oblikovati svoje identitete.
 
Drugi sprožilec za nastalo prepoved je lahko tudi starševa primerjava z drugimi otroki: »Sosedov Mihec pa že vozi kolo. Joj, kako je pameten! In kako je sposoben. Pa je eno leto mlajši od tebe.«
 
Morda so si starši oblikovali tudi predstavo »idealnega« otroka, ki so ga želeli imeti. Njihov otrok se je resnično trudil in želel zaslužiti njuno ljubezen. Pri tem pa je potlačil svoja prava čustva, misli in identiteto, da bi si zagotovil starševsko ljubezen, saj je verjel, da jo bo dobil, če bo delal tako, kot starši pričakujejo od njega. Trudil se je, da bi postal njihov »idealni« otrok.
 
Naši starši so morda verjeli, da je branje knjig izguba časa, od nas so pričakovali in tudi zahtevali fizično delo ter nam govorili, da je šolanje zguba časa – da je treba delati, če hočemo preživeti. Ko tak otrok odrase, ne ve, kdo je, kaj je njegov pravi vrednostni sistem, kaj si dejansko želi …
 

3. Ne bodi otrok (Don't Be a Child)!

Morda smo poslušali svoje starše, ki so poudarjali: »Si že dovolj star, zato …« Ali pa smo slišali: »Veliki fantje ne jokajo!« Od nas so želeli, da prevzamemo odgovornost za velike stvari, ki so bile pogostokrat za nas preveč težavne – preveč zahtevne za malega otroka. Prav zato nismo bili v stiku s svojimi čustvi in sposobnostmi. Tak otrok ne zna vprašati za pomoč, probleme želi reševati sam.
 
Tudi čustva so v takih družinah razumljena kot šibkost – so šibek del osebnosti.
 

4. Ne odrasti! (Don't Grow up)!

Morda so starši poudarjali: »Ti boš vedno moja mala deklica/moj mali fantek.« Svojim otrokom niso dovolili odrasti.
 
Taki otroci so pogosto razvajeni in odvisni. Fantje bodo lahko naleteli na težave pri ustvarjanju odnosov z dekleti. Na drugi strani pa lahko taki otroci postanejo uporniki in razvijejo agresivno vedenje do svoje okolice.
 
»Ne odrasti!« lahko pomeni tudi »Ne zapusti me!«. Mama na primer poskuša nenormalno skrbeti za svojega otroka. Naredila bo vse, da bo njen otrok postal odvisen od nje – lahko tudi finančno.
 

5. Ne bodi uspešen (Don't Make It)!

Ljudje s tako prepovedjo lahko prihajajo iz družin, kjer so starši naredili vse, da bi otroci prišli do dobre izobrazbe in v poklicu uspeli. Pri tem pa starši niso bili srečni. Morda so morali sami zapustiti šolo in se zaposliti, saj drugih možnosti ni bilo. Taki starši so ponosni na svoje otroke, a so podzavedno lahko na otrokove možnosti za izobrazbo in uspeh, ki jih sami nikoli niso imeli, ljubosumni.
 
Otroci s prepričanjem ne bodi uspešen, bodo lahko v razredu zelo marljivi in prizadevni. Ko pa bodo morali opraviti izpit ali pisati test, bodo iskali načine, kako bi se umaknili ali zbežali. Lahko so preveč prestrašeni – bojijo se, da bi prerasli svoje starše. Na nezavedni ravni si bodo prizadevali ohraniti starševsko ljubezen. Če bi uspeli, bi to ljubezen izgubili, saj starši njihovih uspehov nezavedno ne podpirajo.
 

6. Ne! (Don't)!

Starši pogostokrat svojim otrokom rečejo: »Ne skači!«, »Ne teci!« Posledično postanejo njihovi otroci tako prestrašeni, da si ne upajo več početi prijetnih stvari, saj začnejo verjeti, da so prijetne stvari tako nevarne, da jih je varneje opustiti – nič narediti. V sebi imajo preveč svaril, zato ne morejo več oceniti razlike med pridobljenimi svarili in realnostjo.
 
Starši jih torej želijo zaščititi na nezdrav način. Prav tako lahko rečejo: »Blažek, pojdi pogledat, kaj dela tvoja mala sestrica in ji reci, naj tega ne počne.«
 

7. Ne bodi pomemben (Don't Be Important)!

Otroci, ki so prejeli to prepoved, so starše ali pomembne druge pogostokrat slišali: »Kdo si ti, da si upaš to vprašati?!« Taki starši niso slišali svojih otrok in niso zadovoljili njihovih potreb. Taki otroci kot odrasle osebe pogostokrat postanejo nervozni, zmedeni, celo panični, kadar morajo voditi druge ljudi ali javno govoriti.
 
Kadar taki ljudje dobijo kompliment, jih postane sram – jim je nerodno. Bolje se počutijo, če lahko delajo za druge ljudi in ne zadovoljujejo svojih potreb. Tako so navajeni oziroma naučeni, zato se v takih situacijah počutijo varne, mirne in gotove.
 

8. Ne pripadaj (Don't Belong)!

Morda so starši svojim otrokom pogostokrat govorili, kako zelo so drugačni – drugačni od svojih bratov, sester ali od sosedovih. Morda so celo poudarjali: »Ja, le po kom si se ti vzel?! Tako si drugačen!«
 
Taki otroci ne občutijo, da pripadajo družini – ne počutijo se pripadni trdnemu sistemu, kot je družina. Prevzamejo vlogo črne ovce, ki jih bo zaznamovala tudi v odrasli dobi. Težko bodo razvili občutek pripadnosti.
 
Prav tako se ta prepoved lahko pojavi v družini, ki se veliko seli (npr. otroci diplomatov). Ko so si ravnokar ustvarili odnos s svojimi kolegi, ga morajo pretrgati in ga ponovno začeti graditi s tujci v drugi državi ali celo celini.
 

9. Ne bodi blizu (Don't Be Close)!

Ta prepoved vsebuje prepoved fizičnega približevanja, kar pomeni, da so se starši redko približali svojim otrokom ali drug drugemu. Niso znali »pocrkljati« svojih otrok, jih objeti, pobožati … Taki otroci so bili morda celo depresivni. Začeli so verjeti, da jih starši ne marajo.
 
Kot alternativa se je lahko pojavila tudi prepoved »Ne bodi čustveno blizu!«. To je lahko značilnost družin, v katerih se ni nikoli govorilo o čustvih. Posledica take vzgoje je odločitev, da iskanje bližine ali čustev ni vredno, saj vedno sproži bolečino zavrnitve. Taki otroci kot odrasle osebe ne iščejo bližine drugih ljudi, počutijo se celo neudobno, kadar se jim drugi želijo približati, se jih dotakniti …
 
Različica prepovedi je tudi »Ne zaupaj!«. Starši oblikujejo taka sporočila, kadar ostanejo otroci sami doma. To pomeni, da so otroci sami, ker gredo starši stran (delo, večerna druženja …) ali umrejo. Otrok je lahko še premajhen, da bi razumel pravi razlog za starševo izginotje, zato zaključi: »Nikoli več ne bom nikomur zaupal, da bo tu, ko bom želel.« Podobno sporočilo lahko nastane, kadar starši zlorabijo svoje otroke. Otrokova odločitev postane: »Bom odmaknjen, da zaščitim samega sebe.«
 
Kot odrasli so taki otroci odmaknjeni, težko se odprejo, so sumničavi, če se jim kdo približa …
 

10. Ne bodi zdrav (Don't Be Well)!

Če pomislimo na starše, ki so zelo zaposleni, zato so veliko odsotni, lahko razumemo, da se njihovi otroci počutijo osamljene. Seveda imajo svoje otroke radi, a nimajo dovolj energije, da bi jo posvetili svojim otrokom, ko se pozno zvečer vrnejo domov.
 
Situacija se spremeni, kadar otrok zboli. Mama vzame bolniški dopust, oče pa počne, kar dela zelo redko – svojemu otroku bere zgodbice, se z njim pogovarja, veliko več časa preživi z njim. Zato tak otrok zaključi: »Če hočem pridobiti pozornost, ki jo želim, moram zboleti.«
 
Starši svojim otrokom tako nezavedno posredujejo prepoved. Kot odrasli bodo ti otroci uporabljali isto strategijo: kadar bodo želeli pozornosti, ko jim bo šlo kaj narobe v njihovem odnosu doma ali v službi, bodo zboleli in šli na bolniško.
 

11. Ne misli (Don't Think)!

Ta prepoved se je oblikovala v družinah, ko so starši kar naprej poniževali svoje otroke. Morda starši poudarjajo: »Dokler ti bom jaz dajal denar in boš živel pod mojo streho, boš delal in mislil, kot bom jaz rekel!«
 
Drugi vir prepovedi je lahko tudi histerična mama, ki ima svojo strategijo, da dobi, kar želi: »Kadar ženska hoče kaj dobiti od moških, lahko to stori tako, da neha misliti in začne pretiravati s svojimi čustvenimi odzivi.« Tako še kot odrasli v sebi nosimo neproduktivne strategije, kako se odzvati. Kadar rešujemo probleme, lahko postanemo zmedeni in preplavljeni s čustvi, zato seveda nesposobni, da bi ga rešili.
 

12. Ne doživljaj (izražaj) čustev (Don't Feel)!

Otroci so lahko pogosto slišali svoje starše, da kazanje čustev pomeni šibkost. Sami so jih ves čas zatajevali oziroma tlačili. Morda smo kot otroci slišali, da so nekatera čustva dovoljena, druga prepovedana. Zato prepoved lahko interpretiramo kot »Ne doživljaj/ne čuti jeze!« Ali pa: »Naj te ne bo strah!«
 
Kadar je mali deček jokal, je lahko slišal starše: »Bodi pogumen vojak.« Vse skupaj bi lahko prevedli v izjave: »Ne občuti/ne doživi žalosti!«; »Ne doživi/ne občuti strahu!«
 
V nekaterih družinah prepoved vsebuje tudi »Ne doživi fizičnih občutij!« Taka sporočila – pogosto dana v zgodnji razvojni fazi otroka – so lahko vir za resnične probleme v odrasli dobi. Če je otrok na primer čakal na mamo, ki naj bi mu prinesla hrano, mame pa ni bilo ali mu hrane ni dala, lahko otrok kasneje razvije motnje v prehranjevanju.
 
Nekateri starši lahko prepoved preoblikujejo še v: »Ne čuti, kar čutiš.! Čuti, kar čutim jaz!« Mama lahko reče malemu sinu: »Tako sem žalostna. Lažje bi mi bilo/mi bo, če bi bil/če boš tudi ti žalosten.« Ali pa mora sinko ubogati svojo mamo: »Zebe me, obleci si pulover!«
 

Povzetek prepovedi in kontraprepovedi

PREPOVEDI

1. Ne obstajaj!
2. Ne bodi to, kar si!
3. Ne bodi otrok!
4. Ne odrasti!
5. Ne bodi uspešen!
6. Ne!
7. Ne bodi pomemben!
8. Ne pripadaj!
9. Ne bodi blizu!
10. Ne bodi zdrav!
11. Ne misli!
12. Ne doživljaj (izražaj) čustev!

KONTRA-PREPOVEDI

(priganjalci; delovni stili)
1. Bodi popoln!
2. Ustrezi mi!
3. Potrudi se!
4. Bodi močan!
5. Pohiti!



Kako torej kontraprepovedi (imenovane tudi delovni stili ali priganjalci) izničijo pomen prepovedi?
Pomislimo na človeka, ki mu prevladuje kontraprepoved Ustrezi mi! Zakaj si jo je oblikoval? Kaj želi z njo doseči oz. katere ovire želi  izničiti? Morda so mu starši nezavedno »vcepili« prepovedi Ne obstajaj! in Ne pripadaj! Kot otrok je ugotavljal, da bo s tem, ko bo staršem v vsem ugodil, lahko dobil dovoljenje, da obstaja in pripada. Morda je celo ugotovil, da se starši na njegovo ugajanje odzovejo pozitivno, zato je svojo kontraprepoved (delovni stil ali priganjalec) začel uporabljati tudi v odnosu do drugih ljudi in ga še vedno uporablja (vsem ljudem želi ustreči, saj ima nezavedno zapisano, da bo potem, ko bo vsem ustregel, lahko obstajal in pripadal). Pri tem seveda pozablja nase, ima težave s postavljanjem meja in zadovoljevanjem svojih želja … Notranje zadovoljstvo, sreča, stik s seboj … pa se vedno bolj umikajo oz. ne morejo resnično zaživeti.
 
Kdo drug si je morda kontraprepoved Potrudi se!, s katero želijo npr. izničiti prepoved Ne bodi pomemben! Morda ima nezavedni zapis, da bo lahko pomemben, če bo trdno delal, se trudil, garal …
 
Ste ugotovili s katero kontraprepovedjo (delovnim stilom, priganjalcem) želite sami izbrisati (zmanjšati moč) prepovedi, ki ste jo izoblikovali kot otroci. Premislite, kako kontraprepoved vpliva na vaše sedanje delo, vedenje in odnose z drugimi ljudmi. Predvsem pa preverite, kaj zaradi nje (ali njih, če jih je več) ne morete v življenju polno doživeti.
Človek s delovnim stilom Potrudi se! tako ne zna uživati življenja – se sprostiti, nič delati, se imeti lepo v sproščanju ali lenarjenju; niti na počitnicah.
Človek z Bodi popoln! si ne more mirno reči, da so napake del našega vsakdanjika – da se vsak lahko kdaj tudi zmoti. Če s to kontraprepovedjo želi izničiti pomen prepovedi Ne misli!, si napak ne bo dovolil – samo če bo popoln, bo lahko tudi on izrazil svoje mnenje. Če ima ob tem še prepoved Ne pripadaj!, bo nezavedno verjel, da bo lahko pripadal samo takrat, ko bo popoln.
 
Se kdaj vprašamo, koliko ovir si sami postavljamo in koliko težav si nakopljemo. Življenje pa gre mimo … Ga bomo znali zares živeti ali bi bilo na našem nagrobniku lahko zapisano: »Tu je pokopan človek, ki je na koncu življenja ugotovil, da celo življenje ni imel časa živeti, ker ni znal živeti?«
 


[1] V: Stewart, I., Joines, V. (2002). TA Today. Nottingam and Chapel Hill: Lifespace Publishing.

Coaching in terapija

Kontakt

Telefon:
(01) 437 23 33
031 308 900
Fax:
(01) 437 23 33

Naslov:
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana