RETORIKA - Tatjana Zidar Gale s.p.

Nahajate se: > Blog > Zgodbe ljudi, k...

Zgodbe ljudi, ki so se znašli v stiski

Prejeli smo pismo g. Dejana (40 let) iz Maribora. Znašel se je v neprijetnem položaju, ko je v podjetje, kjer je zaposlen, prišlo njegovo nekdanje dekle. Žal je posegla po maščevanju zaradi neuspele njune zveze pred več leti:

Mislim, da sem zabredel v resne težave in trenutno zares ne vem, kako bi se jih rešil. Pred nekaj meseci je v podjetje, kjer sem zaposlen že dolgo let, prišlo delat moje nekdanje dekle. Naj pojasnim: skupaj sva bila dobro leto dni v prvem letniku fakultete, imela sva burno zvezo, ki se je zelo klavrno končala, in od takrat nisva imela stikov. Zdaj sem že 10 let srečno poročen in če ne bi zdaj bivšega dekleta redno srečeval v službi, nanjo verjetno ne bi niti pomislil. Kljub temu, kar morda po takšnem uvodu sklepate, moj problem ni ljubezenske narave. Moja bivša prijateljica je bila sprejeta na delovno mesto, ki je po hierarhiji enakovredno mojemu, le na drugem oddelku. Ob ponovnem snidenju po toliko letih in v takšnih okoliščinah sva bila oba v zadregi (vedel sem, da smo v službo sprejeli novo osebo, vendar nisem imel pojma, da jo poznam). Po svojih najboljših močeh sem se trudil, da tega ne bi nihče opazil in bi ji vseeno olajšal vstop v nov kolektiv. Sodelavcem sva sicer rekla, da se poznava s faksa, a to je bilo tudi vse, kar sva jim izdala. Na začetku je bila gospa, o kateri je govora, zelo prijazna tako do mene kot do ostalih ter tudi nekoliko zadržana. Niti posumil nisem, kaj bo sledilo. Po nekaj tednih sem začel opažati, da me nekateri v firmi čudno gledajo. Ko pa sem stopil v kuhinjo, kjer je bila že ONA s svojimi sodelavci, so vsi naenkrat utihnili, sledila je izmenjava značilnih nasmeškov, včasih pa tudi kakšna pripomba na moj račun. V kratkem času sem ugotovil, da je moje bivše dekle postalo zelo zgovorno: ljudem v podjetju pripoveduje zgodbice iz časov najinega skupnega življenja, govori o mojih pripetljajih z ženskami, eksperimentih z alkoholom in drogo, razkriva podrobnosti o mojem otroštvu ter najstniških letih, ki sem jih ji zaupal. Ob tem odkritju sem bil popolnoma šokiran in zgrožen. Z njo sem se poskušal pogovoriti in sem izrazil svoje nezadovoljstvo, vendar s tem nisem dosegel nobenega učinka. Prav nasprotno – občutek imam, da jo moja jeza veseli, in v tem kar dela, zelo uživa. Počutim se zelo nelagodno, še posebej v družbi svojih podrejenih, saj imam občutek, da izgubljam avtoriteto in njihovo spoštovanje. Zdi se mi, da mi bivše dekle želi vrniti udarec zato, ker sem jo pred leti zapustil in se mi maščuje na opisan način.  Temu bi rad čim prej naredil konec, saj takšna situacija nobenemu od naju ne koristi. Kaj naj storim v predstavljenem primeru? Kako naj obvarujem svojo zasebnost in prepričam sodelavce, da je to, kar dela ta ženska, popolnoma »pod nivojem«?

ODGOVOR:
Lahko si predstavljam, kako maščevanje bivšega dekleta vpliva na vas. Njeno maščevanje je zanjo res sladko. Temu je treba narediti konec, pa to najverjetneje ne bo uspešno, dokler bo lahko opazovala vašo neuspešno borbo s svojimi čustvi (jeza, strahovi za prihodnost, negotovost …) kot vaše težko soočanje z opazkami in nastalimi odnosi s sodelavci. Napisali ste, da želite sodelavce prepričati o neprimernosti njenega vedenja oziroma početja. Vaše prizadevanje je vaša obramba, kar je vsekakor logično početje. Pomembno pa je zavedanje, da je tisti, ki se brani, v podrejenem položaju (napadalec ima moč), zato bi bilo dobro vaše strategije prepričevanja spremeniti.
 
Prvi korak je soočanje s preteklostjo. Kar je bilo, je bilo – preteklosti ne moremo spremeniti; lahko pa nanjo gledamo kot na izkušnjo, iz katere se lahko marsikaj naučimo. Bolj ko boste želeli skrivati svoja pretekla dejanja, bolj boste bivšemu dekletu dajali moč in energijo, da o njih govori. Moč ji boste odvzeli, ko boste lahko sami neprizadeto spregovorili o preteklosti. Pomembno je, da sami sebi zmorete reči oziroma si priznate: »Ja, drži. To se je dogajalo. Iz tega sem se marsikaj naučil. Na določena dejanja nisem ponosen, a so se zgodila. Iskal sem sebe, svojo identiteto in jo tudi našel. V tem iskanju se vsak lahko tudi zmoti in kdaj zgreši. Priznam, naredil sem tudi kako napako, a zato nisem slab človek. Celo nasprotno. Postal sem močnejši, veliko bolj odgovoren in samozavesten. Lahko si odpustim.« S takimi mislimi boste »hranili« svojo samozavest, ponos in notranjo moč. Z negativnimi mislimi pa »hranimo« svojo šibkost, strah, negotovost … kot bi zastrupljali celotno našo osebnost. Škoda je zgubljati energijo, čas, moči, dobro počutje … Raje se zavedajte, da ste vredni spoštovanja.

Drugi korak je razmejitev, kaj je vaše in kaj njeno. V mislih imam predvsem čustvena stanja in odnos do preteklosti. Če ona še ni sprejela preteklih dejstev in se zaradi tega maščuje (kar s svojimi obrambami še bolj krepite), je to del nje in ne del vas. Vse, kar se dogaja v njej, ni vaše, je samo njeno. Kaj to pomeni? Ona je najverjetneje še jezna (ali (pre)ponosna), zato ne more sprejeti dejstva, da ste jo zapustili. Ali pa sedaj samo uživa, ko vas prizadeva (to ji dovolite sami, zato je dobro s tem narediti konec). Lahko si rečete: »Njena jeza ni moja jeza. Ni mi treba sprejeti tega, kar se dogaja v njej. To, kar se dogaja v njej, name ne vpliva. Jaz sem tisti, ki izbira svoja čustva oz. ima moč, da jih spreminja. Sama bo morala opraviti s svojo preteklostjo. Če grdo govori o meni, o meni pravzaprav malo pove, veliko pa spregovori o sebi. Tega me ni strah. Zaupam vase.« Kaj imam pravzaprav v mislih? Za primer vzemimo vsakdanjo situacijo. Predstavljajte si, da pridete v trgovino in naletite na neprijazno prodajalko. Ima slab dan, je neprijazna, zadirčna, z vzdihi vam postreže, kar želite. Kaj je sprožila v vas? Morda ji začnete pojasnjevati, da se tako ne more obnašati, da je plačana za to, da postreže ljudem … Postajate napeti, saj ne morete verjeti, da se kdo tako obnaša do vas. Kaj se je zgodilo? Njeno slabo stanje ste prevzeli nase. Veliko bolje bi bilo, če bi si rekli: »Ja, ima slab dan. Njeno stanje ni povezano z mano. Njena slaba volja, jeza, morda zamere niso povezane z mano. Jaz s tem nimam nič.« Seveda se lahko odločite, če boste še kdaj prišli v to trgovino ali ne. Pomembno pa je, da ne sprejmete tega, kar se dogaja v njej: to je njeno in ne vaše. Zelo podoben primer je tudi med vami z vašim bivšim dekletom. To, kar se dogaja v njej, že zdavnaj ni več vaše. Ko ona vidi, da sprejemate njen del, se ona zelo dobro razbremeni: odloži svoje breme, pri tem pa še uživa, ko vidi, kako vas »hrani« s svojim negativnim delom in kako se zaradi tega tudi sami zastrupljate.

Tretji korak je neprizadeto o tem spregovoriti: sodelavcem in njej. Najlažje je sprejeti dejstvo, da preteklosti ne moremo uiti, lahko jo le sprejmemo, se z njo soočimo in gremo naprej. Priznajte sodelavcem, kaj je bilo res in kaj ne. S tem boste postali močna, suverena osebnost, v katero bodo ljudje verjeli in jo spoštovali. Človeka, ki ga je strah, se izmika, si skorajda nebogljeno prizadeva prepričevati, da ni slab, bodo težko spoštovali. Marsikdo mu bo celo privoščil. Sploh, če je sam šibek, prestrašen in nebogljen, se bo s tem krepil (»Jaz sem šibek, a ko gledam, kako so drugi še šibkejši, se počutim močnejšega«).

Lahko bi tudi rekli, da ste zavrnili pravila igre vašega bivšega dekleta. Ona je postala t. i. preganjalec, vi pa ste sprejeli vlogo »žrtve«. Žrtev je vedno šibka (oz. sama poskrbi za to). Te psihološke igre resnično ni treba igrati. Izstopite iz nje in pokažite, da igrate po svojih pravilih: soočite se, priznajte, odkrito spregovorite, se iz tega kaj naučite, obrnite se proti prihodnosti (ne preteklosti) in pojdite naprej! Seveda vsem to morda ne bo všeč – to je njihova odločitev. Manj, ko se boste ozirali nanje, manj volje za igro jim boste dali. Pokažite svojo suverenost in svojo moč, ne svoje šibkosti, prestrašenosti in stiske.

Četrti korak je soočenje z njo. Odkrito ji povejte, da se preteklosti ne bojite. Lahko ji pojasnite, da s tem, ko kleveta vas, škodi tudi sebi, saj s svojimi dejanji kaže, da ni vredna zaupanja, saj neprizadeto govori, kar ste ji pred več leti zaupali.
Prav tako kaže, da uživa v nesreči drugih, kar ni ravno dobra popotnica za medosebne odnose na novem delovnem mestu.

Zapomnimo si: kdor napada, je šibek. Močan človek ne napada drugih, zna spregovoriti o sebi, zna razumeti druge in zna navesti objektivna dejstva oz. omejitve ali pravila, ki jih je treba upoštevati.

Postavite ji meje in ji pojasnite, kaj boste storili, če jih bo prekoračila oziroma jih ne bo upoštevala. Odločno spregovorite: »Želim, da s takimi obrekovanji končaš. Če je še karkoli nedorečenega, kar se je dogajalo med nama, pridi k meni. Midva sva edina, ki se lahko o tem pogovarjava. Če nameravaš s takimi opravljanji nadaljevati, bom sklical sestanek tistih, ki si jim največ pojasnjevala, kaj sem počel. Želim, da slišijo še mojo zgodbo, ki bo vsekakor vsebovala moje priznanje, kaj sem počel in to, na kar nisem ravno ponosen. Tako bodo imeli priložnost, da se sami odločijo, katera zgodba je resničnejša.«
 
Soočenje in priznanje zahteva suverenega človeka, šibki se izmikajo, branijo, prepričujejo v nasprotno. S prepričevanjem v nasprotno zgubljamo čas, treba je pojasniti. Sklep pa naj naredijo ljudje sami. Ljudje smo različni, zato ne moremo zahtevati, da nastali zaplet vsi razumejo tako kot mi. Pomagajmo pa jim, da bo čim bližji našemu: priskrbimo jim dejstva, podatke, izkušnje … Sami pa naj na koncu oblikujejo svoje sklepe. Predvsem zaupajmo vase, v svoje sposobnosti, odkritost, poštenost in suverenost. Na koncu šteje le to.
Tatjana Zidar Gale 

Coaching in terapija

Kontakt

Telefon:
(01) 437 23 33
031 308 900
Fax:
(01) 437 23 33

Naslov:
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana