RETORIKA - Tatjana Zidar Gale s.p.

Nahajate se: > Blog > Zgodbe ljudi, k...

Zgodbe ljudi, ki so se znašli v stiski

Prejeli smo pismo ge. Maje (32 let) iz Postojne. Znašla se je v neprijetni situaciji, saj po službi prostega časa ne želi preživljati zgolj s svojimi sodelavci, kar pa jim ni všeč. Postajajo neprijazni, kak zloben komentar jim tudi ni tuj …

Morda boste rekli, da moj problem ni vreden omembe, a ker bi rada svojo zadrego rešila na čim bolj »eleganten« način, sem se odločila, da vam vseeno pišem. Zavedam se, da je druženje s sodelavci ključnega pomena za graditev medsebojnega zaupanja in pripadnosti k podjetju, a zadnje čase mislim, da gre to v primeru moje firme rahlo čez mejo vzdržljivosti povprečnega posameznika. No, vsaj za moj okus.

Po dveh letih brezposelnosti je bil zame vsak oglas za delo obljuba sanjske službe in sem bila neizmerno vesela, ko so me končno zaposlili v eni od ljubljanskih tiskarn. Delo je razgibano in zanimivo, plača na srečo poštena, kolektiv prijazen in uigran. Med delovnim časom načeloma nimam večjih težav, moj problem se običajno začne po službi. Opazila sem, da se moji sodelavci izredno veliko družijo tudi v zasebnem času – po končanem delu ali celo med vikendi. Z njimi se dobro razumem in se znamo zabavati, a po osmih urah skupnega dela pogrešam tudi kakšno drugo družbo. V prostem času bi rada bila z družino, klepetala s prijateljicami ali preprosto bila sama ter si organizirala čas po svojem okusu. Ljudje iz mojega podjetja se dobivajo skoraj vsako popoldne ali večer na različnih dejavnostih ali vsaj na kakšni pijači. Množijo se izleti, pikniki in zabave, ki me ne zanimajo več. Osebno me to ne moti, tudi sama sem se jim v začetku nekajkrat pridružila, a problem je pritisk, ki se izvaja nad tistimi, ki niso tako družabni. Zavrnitev njihovega vabila jemljejo skoraj kot osebno žalitev, »manj družabne« počasi izločajo in so do njih postajajo nesramni. Na sebi čutim njihove poglede, včasih slišim kak zloben komentar, a vseeno vztrajam pri pravici vsakega človeka do prostega razpolaganja s svojim prostim časom. Ne želim si biti izločena, vendar druženja z njimi v tolikšni meri preprosto ne zmorem več. Ali mi lahko svetujete, kako naprej? Zdi se mi, da sem pod vse večjim pritiskom, in ne vem, kako dolgo bom še bila svojo bitko. Pred vsakim odhodom domov imam cmok v grlu in se poskušam čim prej odpraviti domov, da me nihče ne uspe vprašati, kaj delam zvečer. Mar ni to popolnoma zgrešeno?
 
ODGOVOR

Ne zdi mi, da je vaš problem nepomemben, in kaže, da vas obremenjuje z enako težo, kot če bi imeli v službi slabe odnose. Popolnoma se strinjam z vami, da imate pravico do zasebnega življenja in svoj prosti čas preživljate po lastni želji. Res ni sprejemljivo, da bi sodelavci izključevali druge in jih obsojali le zato, ker se po službi nočejo družiti z njimi. Dobro bi bilo, da se povežete z ostalimi sodelavci, ki imajo podobne težave kot vi, ki torej nimajo takšne potrebe po druženju izven službe in jih drugi tudi izključujejo. Pomembno je, da se s temi sodelavci medsebojno podprete in se pogovorite, kaj lahko ukrenete glede pritiska ostalih. Največkrat je namreč lažje najti dobre ideje, če sodeluje več ljudi s podobnim problemom, saj ima vsak lahko drugačno perspektivo, izkušnje ipd.

Ena od možnih rešitev je lahko tudi, da se poskušate pogovoriti s sodelavci, ki pritiskajo na vas glede druženja. Sami presodite, če je bolje, da se pogovorite z njimi sami ali v skupini z ostalimi sodelavci, ki imajo podobne težave kot vi. Pri takšnem pogovoru je pomembno, da na spoštljiv način pokažete, kje so vaše meje in kaj je za vas nesprejemljivo, hkrati pa poveste, kaj si v bodoče glede pritiskov in druženja želite. Lahko sklenete tudi kompromis oz. dogovor, kolikokrat na mesec se lahko družite tudi po službi in na kakšen način. Poleg tega je ključno tudi, da podelite, kako se počutite zaradi pritiskov, saj zna biti, da sodelavci niti ne opazijo, kako s svojimi pritiski vplivajo na ostale. Pri postavljanju meja drugim je torej zelo pomembno, da smo samozavestni, odločni, hkrati pa tudi spoštljivi do drugih ter iskreno spregovorimo o lastnih občutkih. Bistveno je tudi, da se kritika vedno nanaša le na vedenje, nikoli na osebo. Npr. kritika na vedenje je: »Moti me, da name izvajaš pritisk, če se popoldan ne želim družiti s tabo«. Kritika na osebo pa je sledeča: «Ti si zguba, nesposoben, slab ... «. Če nekomu damo kritiko na osebo, se bo ta gotovo odzval obrambno. Zato je v komunikaciji pomembno, da uporabljamo le kritike na vedenje. 

Želim vam vse dobro pri pogovorih s sodelavci in upam, da se bo situacija kmalu obrnila na bolje.


Maruša Zaletel

Maruša Zaletel: je univ. dipl psihologinja, integrativna psihoterapevtka (ima Evropsko diplomo iz psihoterapije), supervizorka in predavateljica. Dela v svoji zasebni praksi v Kranju, predava pa tudi drugod po Sloveniji in v tujini. Kaj več o njej si lahko preberete na www.psihoterapija-mz.si

 

Coaching in terapija

Kontakt

Telefon:
(01) 437 23 33
031 308 900
Fax:
(01) 437 23 33

Naslov:
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana