RETORIKA - Tatjana Zidar Gale s.p.

Nahajate se: > Blog > Zgodbe ljudi, k...

Zgodbe ljudi, ki so se znašli v stiski

Pisala nam je ga. Ksenija (37 let) in Kopra. Pred desetimi leti je nepričakovano postala mama deklice s telesno hibo. Zaradi tega se še vedno sooča s sramom in ne ve, kako biti deklici za zgled ter ji pomagati do samostojnega življenja:
 
Verjetno se boste ob mojih besedah zgražali, vendar sem se odločila, da vam zaupam občutke in misli, ki jih nisem še nikomur prej. Stara sem 30 let, sem visoko izobražena poslovna ženska. Pred desetimi leti se je moje življenje popolnoma spremenilo. Nepričakovano sem zanosila, že med nosečnostjo izvedela, da bom otroka vzgajala sama in nato rodila punčko, ki ji manjkal del rokice (od komolca naprej). Dolgo je trajalo, da sem si od šoka opomogla, saj sem kot vsaka nosečnica pričakovala, da bo moj otrok zdrav in lep. Takrat sem se tudi prvič v življenju resnično ustrašila sama sebe, saj sem zaznala čudne pomisleke, med drugimi me je večkrat prešinila misel, da bi se hčerki odrekla in jo dala v posvojitev. Na koncu me je vendarle preplavila materinska ljubezen in sem mojo štručko v varnem in toplem objemu odnesla domov. Dandanes moja hčerka živi normalno, srečno otroško življenje. Počne stvari, za katere sem mislila, da jih ne bo nikoli mogla početi, ima veliko prijateljev in je med svojimi sošolci zelo priljubljena. Zdelo se mi je, da se bom na njeno hibo sčasoma privadila, da se bom nehala obremenjevati s tem in bom tudi jaz zaživela popolnoma normalno. Ves  čas od njenega rojstva se zelo trudim, vendar mislim, da mi še ni uspelo. Po tolikih letih sem še vedno obsedena z mislijo, da jo vsi opazujejo, da kažejo nanjo s prstom in da razpravljajo o njeni hibi. Že večkrat sem se zalotila pri tem, da sem z njo najraje doma, daleč od zvedavih pogledov. Vem, da se to sliši grozno, saj sem njena mama;  vendar nimam dovolj moči, da bi pregnala občutek sramu in nemoči. Najbolj ironično je dejstvo, da znam odlično graditi njeno pozitivno samopodobo, krepiti njeno samozavest in jo vzgajati k samostojnosti, da so na primer vse učiteljice navdušene nad njo in njenimi dosežki. Žal pa sama nase ne znam dovolj močno vplivati oz. mi to ne uspeva in že vsa leta me muči občutek manjvrednosti, nenehen lov pogledov in s šepetom izgovorjenih komentarjev ter razmišljanje o tem, kako mene kot njeno mater vidijo in sprejemajo drugi. Groza me je, ker se mi zdi, da se včasih ravno zaradi svojih občutkov vpričo drugih ljudi namesto ljubeče vedem do nje hladno in osorno. Ali mislite, da je to zaprt krog in se to nikoli ne bo spremenilo? Rada bi zaživela popolno življenje in bila za mojo hčer zgled, zato vas prosim za nasvet, kje naj sploh začnem in kako naj se lotim izkoreninjanja tega neupravičenega sramu …
 
ODGOVOR

Odlično je, da ste naredili že prvi korak, da spregovorite o svojem sramu in svojih strahovih. Zelo vas občudujem, da ste hčerko tako dobro vzgojili in imata lep odnos. Se pa strinjam, da pri vas občutki manjvrednosti in sramu očitno povzročajo vaše težave. Občutki manjvrednosti so težava, ki pestijo mnogo ljudi. Večinoma leži izvor teh občutkov v našem otroštvu. Takrat oblikujemo našo samopodobo in samozavest. Če imamo v otroštvu dobre in varne odnose, če nas starši znajo spodbuditi in pohvaliti na zdrav način, če znajo starši reševati lastne probleme ter otrokom ni treba skrbeti zanje, potem bomo razvili zdravo samopodobo. Če pa v otroštvu nismo imeli tako dobrih izkušenj, je pogosta posledica ta, da imamo skozi vse življenje dvome vase, imamo občutke manjvrednosti in se veliko ukvarjamo s tem, kaj si mislijo drugi o nas. Pretirana skrb za to, kako nas ocenjujejo drugi, sploh če to velja za ljudi, ki nam niso tako pomembni, je navadno le preslikava tega, kar si mislimo o sebi. Če me na primer skrbi, kako si bodo drugi mislili o meni, da sem čudna, slaba, je največkrat povezano s tem, da sama globoko v sebi verjamem, da sem čudna, slaba ter bodo tudi drugi to opazili. Torej glavna težava leži znotraj nas, v naših samokritikah, naših napačnih prepričanjih o sebi. Prvi korak na poti iz začaranega kroga sramu in občutkov manjvrednosti je, da prepoznate, kakšne so vaše samokritike in kakšna negativna prepričanja o sebi imate. Pri tem vam lahko pomaga opazovanje vaših misli. Ko opazite, da se vam pojavi negativna misel, si jo zapišite. Tako boste sčasoma ugotovili, katere so vaše tipične negativne misli, iz tega pa lahko potem sklepate, kakšna negativna prepričanja o sebi gojite.

Ko boste prepoznali to, sledi naslednji korak, in sicer lahko testirate veljavnost teh negativnih prepričanj in misli. Lahko se npr. vprašate: »Kaj je dokaz in kaj protidokaz za to misel?, Kaj bi rekla prijateljici, če bi imela podobno misel o sebi?« ipd. Na ta način se lahko postopno distancirate od svojih negativnih misli in lahko vidite tudi druge perspektive. Poleg tega je lahko koristno tudi, če se zavestno usmerimo na gradnjo pozitivne samopodobe. Eden od načinov je, da se skušate vsak dan pohvaliti za vsaj tri stvari. To si tudi zapišite in tako si boste oblikovali dnevnik pozitivnih misli in pohval, ki ga lahko preberete zlasti, ko se slabo počutite ali ste samokritični. Pomembno je, da se pohvalite tudi za manjše dosežke, saj le-te pogosto spregledamo in jim ne pripisujemo nobene veljave. 

Vse te tehnike delujejo na bolj kognitivnem oz. razumskem nivoju. Težje je spremeniti čustveni del, torej občutke sramu, ki najverjetneje izvirajo iz vašega otroštva, kot sem omenila že prej. V tem primeru si je potrebno uzavestiti, od kod izvirajo ti občutki sramu in predelati njihove vzroke. Pri tem nam lahko pomaga pogovor s sočlovekom, kakšna skupina za samopomoč ali psihoterapija. Pri sramu je tako, da bolj kot ga tlačimo, močnejši postaja. Zato je pomembno, da ga sprejmemo, da si ga dovolimo čutiti in o njem tudi spregovorimo v odnosu, kjer se počutimo varne in sprejete. Pri sramu deljenje namreč deluje najbolj zdravilno. Vsak od nas ima kakšno področje ali kakšen del, ki se ga sramuje. Žal v naši družbi sram velja za nekaj zelo neprijetnega in ga je potrebno skriti. Medsebojni pogovor o naših ranljivosti, kjer oba udeleženca podelita del sebe, ki se ga sramujeta, in drug drugega za to ne obsojata, je zdravilo za naše rane iz preteklosti in naše občutke sramu. Včasih pa so občutki tako globoko zakoreninjeni, da tudi takšni pogovori in prej omenjene tehnike ne pomagajo. Takrat je potem priporočljivo poiskati strokovno pomoč. Želim vam vse dobro na vaši nadaljnji poti in pri vašem delu na sebi.

Maruša Zaletel

  Maruša Zaletel je univ. dipl psihologinja, integrativna psihoterapevtka (ima Evropsko diplomo iz psihoterapije), supervizorka in predavateljica. Dela v svoji zasebni praksi v Kranju, predava pa tudi drugod po Sloveniji in v tujini. Kaj več o njej si lahko preberete na www.psihoterapija-mz.si


Coaching in terapija

Kontakt

Telefon:
(01) 437 23 33
031 308 900
Fax:
(01) 437 23 33

Naslov:
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana