RETORIKA - Tatjana Zidar Gale s.p.

Nahajate se: > Blog > Zgodbe ljudi, k...

Zgodbe ljudi, ki so se znašli v stiski

Pogosto lahko slišimo, kaj se dogaja ljudem na delovnem mestu. Ko jih poslušamo, se večkrat čudimo, kako je mogoče, da se to dogaja, in to pri nas. Lahko se počutimo nemočne, saj ne vemo, kako bi lahko težave rešili. Morda začutimo jezo, saj vidimo, da se ljudem dogajajo krivice. Kaj storiti?
 
Predvsem je pomembno, da ljudje o svojih stiskah spregovorijo. Morda jim bo lažje, če jim kdo pojasni, kakšne možnosti za rešitev problema imajo. Lahko bodo spoznali nove oz. drugačne načine, ki jih zaradi stiske, strahu ali napetosti niso zaznali, opazili ali poiskali …
 
Prejeli smo pismo ge. Mance (36 let) iz Ljubljane, v katerem je opisala svojo stisko. V njej se je znašla zaradi odnosa njene nadrejene do nje:
 
Še pred enim letom sem bila nad svojim delovnim mestom naravnost navdušena. Dandanes se počutim psihično popolnoma izčrpana in se vsako jutro zbujam živčna že samo zaradi tega, ker moram spet v službo. Kaj se je v tem času spremenilo? Ko sem se zaposlila pri trenutnem delodajalcu, sem se z novo šefinjo hitro ujela. Ugotovili sva, da sva skoraj isto stari, imava podoben pogled na svet, podobno življenjsko in družinsko situacijo ter podobne težave. Veliko sva se pogovarjali in družili tudi izven delovnega časa. Takšna situacija je trajala nekaj mesecev, nato se je zgodil nepričakovan preobrat, čigar vzroka še vedno nisem odkrila. Ali pač? Moja nadrejena se je do mene pričela vesti zelo hladno, včasih celo napadalno in kmalu sem opazila, da stvari, ki sem ji jih zaupala, začenja izkoriščati proti meni. Sumim, da je stvar v tem, da se je ženska po nekem času preprosto zbala konkurence … Naj omenim, da nisem nikoli poskušala tekmovati z njo ali vodstvu našega podjetja dokazovati, da bi jo lahko zamenjala. To se nikoli ni zgodilo. Na dan so vseeno sčasoma prišle stvari, ki jih drugi opažajo tudi brez moje aktivne vloge. To so v bistvu majhne stvari, ki so včasih za nekoga lahko zelo moteče. Naj omenim le nekaj od tega: obe imava po dva otroka približno iste starosti, vendar se jaz na njiju nikoli ne izgovarjam – v službo prihajam pravočasno kljub dejstvu, da ju zjutraj vedno sama peljem v vrtec. Moji šefinji to uspeva le enkrat na teden. Občutek imam, da je v bistvu zelo neorganizirana, saj ves čas nekaj dela, pa ne naredi prav veliko. Poleg tega se ji nikoli ne uspe pripraviti na sestanke ali kolegije, vedno odhaja s kopico podatkov v roki, natisnjenih zadnji hip. Na zunanje sestanke se odpravlja popolnoma neurejena in ko me vidi v visokih petah, ima vedno kakšen posmehljiv komentar. Poleg službenih nesoglasij so tukaj še opazke glede čisto osebnih stvari, kot so na primer moji nakupi, preživljanje dopusta ali to, s kom grem na malico. Morda so to za nekoga zanemarljive malenkosti in sem tudi jaz v začetku tako mislila, vendar je sčasoma ta ženska postala moja nočna mora. Ko sem ji omenila, da se do mene čudno vede, je vse zanikala in mi začela  nalagati še več obveznosti tako, da sem jih imela še za domov. Ko sem ji čez nekaj časa jokajoč povedala, da svojega dela fizično ne zmorem več, mi je odvrnila, da je to dokaz, da sem nesposobna. Že večkrat sem razmišljala, kako bi to situacijo sploh opredelila. Sem mar žrtev »mobinga«? Ne vem. Vem pa zagotovo, da tako ne zmorem več. Verjamem, da nisem edina in se tudi v drugih službah dogajajo podobne stvari, vendar je to v mojem primeru toliko hujše, ker sem zelo čustvena in me vse zelo prizadene. Kaj naj naredim? Je sploh še moč kaj narediti v opisanem primeru? Po pravici povedano bi najraje že jutri dala odpoved, vendar si zaradi finančne negotovosti naše družine tega ne morem privoščiti. Rada bi se nekako distancirala in ji pokazala, da me ne bo zlomila, ampak ne vem, če sem zmožna to narediti. Kako naj sploh obvladujem svoja čustva, da ne bi pri vsakem spopadu s to žensko planila v jok? Hvaležna bom za vsak strokovni nasvet.
 
 
ODGOVOR:
Vaša zgodba je še en dokaz, kako nekateri ljudje, v vašem primeru nadrejena, svojo nemoč spreminjajo v (navidezno) moč tako, da razvrednotijo, izkoriščajo, celo ponižujejo druge. Seveda je to njihova obramba (sebe zavarujejo/branijo tako, da napadejo druge oz. sebe povzdigujejo tako, da razvrednotijo druge). V takih primerih je najpomembneje, da znamo zavarovati sebe: znamo postaviti meje.
 
Napisali ste, da se je nadrejena začela vesti obrambno. Svojo obrambo je torej izdelala tako, da vas je začela napadati in se vam posmehovati. Opazke o vašem dopustu, nakupih, stikih z ljudmi je izkoriščala, da vas je razvrednotila, »pomanjšala«, vznemirila. Ko je videla, da vam je težko, je verjetno uživala. Lahko bi rekli, da se je s tem hranila – večja ko je bila vaša stiska, več »hrane« je prejela. Z njo je zmanjševala svojo nemoč, negotovost, strah, morda celo slabo samopodobo. Če si tak odnos predstavljamo vizualno, bi lahko rekli, da s svojo stisko (ki se lahko kaže kot naš umik) ljudem damo vedno več prostora, da dosegajo svoje zmage: mi se umikamo, oni pa zasedejo naše ozemlje. Prav zato so tako pomembne meje, ki jih je treba postaviti. Ljudem najverjetneje ne bodo všeč naše meje – sploh, če so bili navajeni, da so oni postavljali svoje, mi pa smo take brez vsakršnega nasprotovanja sprejeli (vsaj navidezno sprejeli).
 
Ko ste ji opisali, kako njeno vedenje vpliva na vas, je bil prvi korak že narejen. Seveda je bil odziv nadrejene pričakovan: zanikanje in kasnejše maščevanje (nalaganje novih nalog). Tako je še bolj izdelala svoj položaj močnejšega in si »prisvojila vaše ozemlje«. Ko ste ji v solzah povedali, da ne zmorete več, je bila njena zmaga popolna: uničiti nasprotnika in mu povedati, da je nesposoben. Seveda je njena zmaga zgolj začasna. Zdaj je čas, da napoči vaša osebna (notranja) zmaga: ne v smislu protinapada, kjer bo nasprotnik poražen. Potreben bo pristop, kjer ne bo poražencev ali zmagovalcev, ampak bodo le jasno začrtane meje, prioritete in zahteve, kar bo pripomoglo do vaše notranje zmage:
postaviti se zase, se čustveno okrepiti, pokazati svojo notranjo moč in razviti načelni pristop do ljudi.
 
S postavljanjem mejalahko začnete tako, da natančno preverite obseg vaših del in nalog: kaj je dejansko vaše delo, koliko časa posamezna naloga zahteva … Pomembno je, da si vse natančno zapišete in seznam pregledate skupaj z vašo nadrejeno. Najbolje bi bilo dobiti njeno soglasje. Če tega ne želi, vztrajajte. Pojasnite, da je za vaš razpored vsakodnevnega dela pomembno, da imate jasen pregled, kaj vse morate opraviti. V primeru, da bi vam prinesla dodatne zadolžitve, lahko povsem asertivno rečete NE dodatnim zahtevam. Reči NE pomeni, da pojasnite, kaj konkretno v tistem trenutku počenjate, do kdaj boste to počeli in kdaj lahko sprejmete dodatno delo. Seveda jo lahko vprašate tudi o trenutnih prioritetah. Lahko se zgodi, da vam odgovori, kako je vse enako pomembno. Vztrajajte! Pojasnite, kaj lahko in česa ne morete/morda ne želite opraviti v tako kratkem času. Če se razjezi, je to njena jeza, ne vaša. Seveda lahko njena jeza sproži neprijetne posledice, zato ji je dobro pojasniti, da želite z njo dobro sodelovati, ne morete/ne želite pa prekoračiti realnih okvirov (čas, potreben za določeno nalogo, obseg nalog …).
 
Zelo pomembno je, da si njene zahteve zapišete. Tako boste imeli dejstva (dokaze), kaj konkretno počenja. Seznam ji je dobro pokazati (če je to seveda mogoče; sicer ga shranite za kasnejše reševanje obstoječega problema) in pojasniti, da je za vas seznam nemogoče realizirati (pojasniti brez napada in brez umika – torej ne agresivno niti pasivno). Ob tem jo lahko prosite za pomoč: »Lahko skupaj preveriva seznam prioritet oz. pogledava, kaj je nujno, da opravim danes/ta teden?«
Če vas bo napadala, si lahko rečete: »Ko to govori, ne napada mene, brani sebe. Njen napad ni povezan z mano, povezan je z njeno obrambo same sebe: njeno nemoč ali strah, da bi v očeh drugih izpadla šibka, manj uspešna, celo nesposobna, želi braniti oz. zaščititi …«
Dobro je razmisliti, koliko časa lahko vztrajate, da ne bi izzvali še več napadov ali celo maščevanja. Včasih je strateški umik boljši kot vztrajanje pri svojih razlogih.
Lahko si ponovno rečete: »Njena jeza/napetost ni moja jeza. Pojasnila sem realne možnosti. Njena odločitev je, če jih sprejme ali ne. Vem, kaj lahko naredim, zato se ne bom vznemirjala.«
Kako umirjeno dihanje nam lahko pri tem še dodatno pomaga.
 
Če opažate, da se njeno početje ponavlja, zato že sumite na »mobing«, je prav tako zelo pomembno, da si vse natančno zapišete[1]. Tako boste imeli dokaze, s katerimi boste lahko postopali kasneje.
 
Če težave ne bi bilo mogoče rešiti, je dobro, da pojasnite: »Zame je to problem, ki ga želim rešiti. Rada bi, da ga rešiva skupaj/sami. V nasprotnem primeru želim, da greva skupaj do tvojega nadrejenega in ga prosiva a pomoč. S tabo bi rada dobro sodelovala, zato bi rada, da težavo rešiva.« V nadaljevanju ji lahko pojasnite, kako njeno vedenje (nalaganje dodatnega dela, posmehljivi komentarji …) vplivajo na vas: »Kadar mi rečeš …, mi je neprijetno/zoprno/mi ni všeč … Tvoje besede razumem kot posmeh. Ne bi rada, da se na tak način pogovarjava/sodelujeva.« Če bo zanikala, lahko nadaljujete: »Tako sem takrat, ko si mi rekla … (bodite konkretni) razumela. Kaj pa ti predlagaš? Kako lahko dobro sodelujeva? Kaj te morda v najinem sodelovanju moti? Gotovo obstaja način, s katerim lahko sodelovanje izboljšava.«
 
Če bo še vedno zanikala, je bolje utihniti in pojasniti, da ste vse skupaj tako razumeli. Pozorni pa bodite na njene nadaljnje opazke. V konkretni situaciji, ko bi ponovno uporabila kak posmehljiv pristop, lahko takoj odvrnete: »Rekla si mi … Kaj želiš s tem povedati? Jaz sem to razumela kot posmehljiv komentar. Ne vem, kaj s tem želiš povedati. Raje bi videla, da se odkrito pogovarjava/pogovoriva, če imaš kakršnekoli pripombe.« Seveda ne moremo pričakovati, da bodo ljudje takoj opustili svoje obrambe, naše meje bodo lahko sprejeli postopoma. Pomagajmo jim, da se ne bodo čutili ogrožene – da bi jih mi začeli napadati. Prav tako ne bo dobro, da jim bi ponovno odstopili prostor, kjer bodo lahko nadaljevali s svojimi osvajalskimi pohodi – ne izberimo umika.
 
Pri postavljanju meja je pomembno, da znamo jasno razmejiti poslovni in zasebni del. Kadar nadrejena začenja pogovor o počitnicah ali nakupih, lahko pojasnite: »O zasebnih stvareh ne želim govoriti. Lahko pa se pogovoriva o mojem delu oz. službi.« Ko slišite njene opazke, s kom greste na malico, lahko jasno postavite meje: »O tem želim odločati sama. Kaj pa te je zmotilo? Slišim, da ti nekaj ni bilo všeč. Lahko se o tem pogovoriva, če smatraš, da to vpliva na moje delo ali na najin odnos.«
 
Seveda pa bodo vsi ti pristopi lahko dobro zazveneli, če boste zgradili tudi notranjo trdnost. Napisali ste, da vas stvari hitro prizadenejo in ste zelo čustveni. Pristopov oz. tehnik je veliko. Morda vam bo pomagal pristop iz transakcijske analize. Kadar vas je strah, se počutite šibko, nemočno, je to  nekaj podobnega, kot bi se v vas oglasil prestrašen otrok – mala deklica, ki ne zmore ostati trdna, močna, suverena, samozavestna. Predstavljajte si, da to malo deklico v mislih (vizualizacija) odpeljete na varno (nekam, kjer ji bo lepo, kjer se bo počutila varno). Ta deklica je sedaj varna, zato imate vi kot odrasla oseba dovolj moči, da lahko jasno, samozavestno spregovorite s svojo nadrejeno – imate vire notranje moči, da lahko kot odrasla oseba postavite meje – se torej postavite zase.
 
Prav tako lahko nadaljujete z tehniko vizualizacije. Lahko si predstavljate, da je okrog vašega telesa trden ščit, ki vas varuje pred škodljivimi vplivi okolice. Vse, kar vam bo nadrejena povedala, se bo odbilo od tega ščita, zato vam »ne more do živega«. Vi zaradi ščita ostajate trdni, suvereni, notranje močni. Ščit vam ne zagotavlja le zunanje obrambe, daje vam tudi notranjo moč, ki jo potrebujete, da se suvereno soočite z nadrejeno. Predvsem pa si lahko večkrat rečete:
»Sem pomembna. Zaslužim si spoštovanje. Znam postaviti svoje meje, pri tem pa spoštujem meje drugih ljudi. V odnosih z ljudmi znam povedati, kaj želim, kaj je zame sprejemljivo in kaj lahko storim. Pri tem se opiram na dejstva, ki mi zagotavljajo varnost in moč.«
 
Po vsem tem pa je dobro, da ste pozorni, do kakšnih sprememb je prišlo. Če ne boste niti po tem z nadrejeno mogli ali želeli delati skupaj, je dobro, da si rečete: »V vsaki situaciji ima človek tri možnosti: sprejmi, spremeni ali izstopi.« Ugotovili ste že (kar je seveda zelo dobro), da njenega načina ne morete sprejeti. Zdaj je čas, da preverite, kako lahko odnos spremenite. Če tudi to ne bi obrodilo sadov, je morda prišel čas, da izstopite: poiščete novo delovno okolje, ki vam bo zagotavljalo boljše delovne pogoje in nove priložnosti za poslovni ter osebni razvoj.
 
 
 
 
 


[1] Več o mobingu (o zapisovanju in ukrepanju) lahko preberete v knjigi Daniele Brečko: Recite mobingu NE. Ljubljana: Planet GV, 2010.

Coaching in terapija

Kontakt

Telefon:
(01) 437 23 33
031 308 900
Fax:
(01) 437 23 33

Naslov:
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana