RETORIKA - Tatjana Zidar Gale s.p.

Nahajate se: > Blog > Zgodbe ljudi, k...

Zgodbe ljudi, ki so se znašli v stiski

Svojo stisko nam je zaupala tudi Metka (35 let) iz Murske Sobote, ki se sooča s težavami pri postavljanju meja in s tem, kako reči ne.
 
Deklica za vse
Zavedam se, da težava, s katero se obračam na vas, mogoče ni pretresljivo grozna, vendar se iz položaja, v katerem sem se znašla, ne znam izvleči sama. Moja zgodba je verjetno podobna mnogim drugim, zato bi s strokovnimi nasveti pomagali tudi številnim zaposlenim z enako izkušnjo na delovnem mestu.
 
V podjetje, kjer sem trenutno zaposlena, sem prišla pred letom dni, takoj po končani fakulteti. V nov tim sem prišla polna energije, idej in zagona, veselila sem se vsakega dneva v službi, novih poznanstev in priložnosti za lasten razvoj. Da bi pridobila naklonjenost sodelavcev, sem od vsega začetka z veseljem sprejemala vse naloge, ki so mi jih določali, in velikokrat ponujala svojo pomoč tudi pri njihovih zadolžitvah. Organizacija časa mi je šla vedno zelo dobro od rok, zato sem poleg vseh svojih nalog utegnila urediti še kakšno dodatno stvar. Mislim, da so moji sodelavci to hitro začeli izkoriščati in ne vem, kdaj sem v podjetju postala deklica za vse. Takšna situacija me sicer ni motila, saj sem se na ta način v zadnjem letu res ogromno naučila. Težava je nastala takrat, ko nisem več utegnila izpolnjevati svojih temeljnih zadolžitev. Običajno pridem v službo prva in jo zapustim med zadnjimi, a kljub temu ne utegnem narediti vsega, kar so mi naložili. Situacija je še slabša, kadar pridejo na vrsto kakšni prazniki ali čas dopustov, saj mi takrat skoraj vsak "podari" še kakšno svojo nalogo za dokončanje in na ta način prihrani svoj dragoceni čas. Ko se včasih poskušam temu izogniti in jih zavrniti, me takoj zasujejo s komplimenti na račun moje zanesljivosti, prijaznosti in profesionalnosti, kot bi točno vedeli, kako mi zapreti usta, še preden jih odprem, da bi karkoli rekla. Nikoli nisem bila pretirano samozavestna in morda je tudi v tem problem, da prehitro prevzamem vlogo "sive miške", ki se noče nikomur zameriti. Že nekajkrat sem poskušala na nastalo situacijo opozoriti moje nadrejene, a vedno neuspešno, saj so mi običajno dali vedeti, da ne razumejo, zakaj se pritožujem in so moje težave izmišljene. Na koncu se vedno jezim le sama nase, ker ne znam reči NE in sem za trenutno stanje sama kriva. Postala sem živčna, žalostna in nejevoljna. V redkih trenutkih, kadar se vendarle poskušam postaviti zase, me takoj doletijo očitke kakšne od sodelavk češ, kaj mi je, da sem danes tako tečna in negativno naravnana ...
 
Zdi se mi, da se vrtim v krogu, iz katerega ne vidim izhoda, bi si pa zelo želela spremeniti obstoječe stanje in pokazati vsem okrog, da ima tudi moj čas veliko vrednost in imam jaz pravico reči ne. Upam, da mi bo to z vašo pomočjo končno uspelo.
 
 
ODGOVOR
Strinjam se z vami, da se s podobnimi težavami srečuje veliko ljudi. Pomanjkanje samozavesti in težave s postavljanjem meja lahko povzročajo različne probleme: tesnobo, depresivnost, nezadovoljstvo, težave v medosebnih odnosih ipd., zaradi katerih ljudje pogosto poiščejo pomoč tudi v psihoterapiji. To vsekakor ni tečnoba ali negativna naravnanost, kot trdijo vaše sodelavke, ampak imate seveda pravico, da se postavite zase in nekaj ukrenete v zvezi s tem. 
 
Pomembno vprašanje, ki ga lahko sami raziščete, je, zakaj na koncu vseeno popustite, ko že enkrat postavite mejo. Odgovor na to vprašanje lahko najdete tudi tako, da v službi ponovno postavite mejo in nato skušate čim bolj opazovati vaša občutja in misli po tem. Ali se pojavijo občutki krivde, sramu, samokritične misli ali kaj drugega? Če boste namreč najprej razumeli svoje reakcije, jih boste nato tudi lažje spremenili. Dobro bi bilo, da nato raziščete, od kod ti občutki izvirajo in jih predelate. Velikokrat izvirajo takšni občutki in misli že v otroštvu; vzorce ugajanja drugim skozi življenje le še potrjujemo in krepimo. Navadno smo želeli ugajati že našim staršem (možni so spet raznovrstni vzroki: pomanjkanje pozornosti, čustev v družini, prepiri med starši, bolezen starša, pretirana kritičnost staršev…) ali pa je bilo izražanje jeze in postavljanje meja nezaželeno ali celo kaznovano s strani staršev. V vseh teh primerih običajno otrok zatre tisti del sebe, ki bi izrazil jezo, postavil mejo in počel tisto, kar si res želi. Zato je pomembno, da zopet najdemo tudi ta del v sebi, tako da postane spet del nas. To lahko naredimo preko samoanalize skozi vaje, meditacijo ali pa tudi preko pogovorov s prijatelji, bližnjimi ipd. Večkrat pa ljudje sami temu niso kos in zato potrebujejo psihoterapevtsko podporo. 
 
Navadno za vsem tem tiči potreba po ljubezni in sprejetosti (ki pogosto že v otroštvu ni bila dovolj zadovoljena) ter strah pred tem, da nas bodo drugi zapustili, če jim ne bomo več ustregli. Pogosto namreč ljudje verjamejo, da jih imajo drugi radi le zato, ker jim pomagajo in jim delajo usluge. Zato je bistveno, da se naučite, kako lahko najprej sami sebi daste to sprejemanje in ljubezen, saj vas potem ne bo več tako skrbelo glede tega, če se boste komu zamerili. Učinkovit način je, da se večkrat pohvalite, lahko pa greste tudi na globlji nivo. In sicer si lahko predstavljate sebe kot majhno deklico, ki hrepeni po ljubezni, in skušate tej deklici dati, kar ji manjka: pozornost, objem, lepa beseda, pogovor, prijetna aktivnost ipd. Preko stika z notranjim otrokom boste veliko lažje zgradili svojo samozavest sprejemanje same sebe tako, da ne boste več tako odvisni od pohval in pozornosti sodelavcev.
 
Želim vam veliko uspeha na tej poti spoznavanja, seveda pa ste tudi dobrodošli, če se vam kje zatakne.
Maruša Zaletel

Maruša Zaletel: je univ. dipl psihologinja, integrativna psihoterapevtka (ima Evropsko diplomo iz psihoterapije), supervizorka in predavateljica. Dela v svoji zasebni praksi v Kranju, predava pa tudi drugod po Sloveniji in v tujini. Kaj več o njej si lahko preberete na www.psihoterapija-mz.si
 
 
Kako reči NE?

Še več zamisli, kako reči ne sodelavcem, lahko najdete v članku:
http://www.retorika-zidar.si/kaj-ponujamo/naucimo-se-prakticnih-vescin/komuniciranje-na-delovnem-mestu/medosebno-komuniciranje-na-delovnem-mestu/kako-reci-ne

Če se tudi sami znajdete v stiski in ne veste, kako bi rešili svojo težave, nam pišite (e-mail naslov: tatjana.zidar@siol.net. V naslednjih e-novicah vam bomo odgovorili. Skupaj lažje najdemo pot iz nastale težave oz. stiske.  

Coaching in terapija

Kontakt

Telefon:
(01) 437 23 33
031 308 900
Fax:
(01) 437 23 33

Naslov:
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana