RETORIKA - Tatjana Zidar Gale s.p.

Nahajate se: > Blog > Aravid Adiga: B...

Aravid Adiga: Beli tiger

Pred časom mi je prišla v roke knjiga indijskega pisatelja in novinarja Aravinda Adiga z naslovom Beli tiger. Pisatelj v tej knjigi brez kakih olepšav opisuje življenje v Indiji v 21. stoletju; tako življenje na podeželju kot v urbanem okolju New Delhija. Protagonist knjige je Balram, ki se z revnega podeželja prebije v mesto in na koncu postane premožen človek. Njegova pot od služabnika do poslovneža je trnova, fant je pošten in hkrati pokvarjen, moli in hkrati zahaja k prostitutkam, je pravičen in spletkarski ter se ves čas sprašuje o pravičnosti in krivicah družbe, v kateri živi.
 
Zakaj me je knjiga pritegnila? Zato, ker sem hotel izvedeti nekaj o sodobni Indiji. Poleg Kitajske je Indija tista, o kateri največ slišimo, ko nanese beseda na hiter gospodarski razvoj. Država, ki je bila v preteklosti znana samo po revščini, po tem, da ima atomsko bombo, po napetostih med Hindujci in Muslimani in o vojnah s Pakistanom, da stopa zadnjih deset let s hitrimi koraki iz revščine in se gospodarsko razvija. Slabe novice so zamenjale dobre: hitra gospodarska rast, dvigovanje BDP-ja, indijski kapital osvaja Azijo in svet, Indijci služijo ter postajajo milijarderji. To so novice, kakršne nam zadnjih deset let podajajo mediji. Ker nisem ravno človek, ki bi vsako tako novico jemal kot suho zlato, sem hotel z branjem knjige Beli tiger izvedeti kaj več glede indijske zgodbe o uspehu. Predvsem me je zanimalo eno vprašanje: ali pade z bogato obložene mize indijskega napredka tudi kakšna drobtinica na tla, da se z njo pomastijo reveži. Imajo oni kaj od rastočega blagostanja? Odgovor po branju bi bil: NE.
 
Na voljo je res več delovnih mest in delavci mogoče zaslužijo kakšno rupijo več, še vedno pa je za večino Indijcev 1 evro (68 rupij) na dan fantastičen zaslužek. V Delhiju se dekleta res vozijo na skuterjih v kavbojkah in oprijetih majicah, na podeželju pa je še vse globoko zacementirano v tradiciji. Kmetje so v suženjskem odnosu do zemljiških veleposestnikov in delajo za pest zelenjave in riža, kastni sistem je čvrst in ni mogoče uiti iz kaste, v kateri si se rodil, poroke so dogovorjene, gospodarji so še vedno gospodarji in služabniki so služabniki. Delavci, ki delajo v mestih in imajo delo, še vedno zaslužijo le toliko, da spijo v slumih v improviziranih šotorih. Vstop v nakupovalni center je zanje nekaj nedosegljivega. Ni zdravstvene in pokojninske blagajne; ko ostariš in ne moreš več delati, te morajo preživljati mlajši iz družine ali pa enostavno umreš od izčrpanosti ter bolezni.
 
Knjiga Beli tiger nam z slikanjem indijske resničnosti pove, da se za svetlečimi nebotičniki Delhija skriva nepregledna množica revežev, ki ne živijo nič boljše kot njihovi predniki.
 
Kaj pa naš Balram, ki je uspel in se s podeželja prebil v mesto, ubežal kastam, bil služabnik in šofer pri bogatih gospodarjih ter na koncu postal premožen poslovnež. Mar to ni zgodba o uspehu, ki nam kaže, da se lahko poleg ameriških sanj uresničijo tudi indijske sanje? Mogoče res, toda pot do uresničitve indijskih sanj nima veliko skupnega z uresničevanjem sanj Američanov ali nas Evropejcev. Gre za indijsko pot k uspehu, ki vsebuje spletkarjenje, drobne kriminalne trike, veliko podkupovanja in v Balramovem primeru celo umor. Vsekakor gre za pristop, ki naši družbi in kulturi ni lasten ter pri nas nikakor ne more tako odkrito funkcionirati, v Indiji pa je to še kako normalno. Sicer pa, vzemite knjigo v roke in presodite sami! Še opozorilo: imeti morate kar dober želodec za branje, ni kot branje otrokom pred spanjem, če bo kdaj po njej posnet film, bo imel verjetno oznako za otroke nad 12 let. Toliko o knjigi Beli tiger in obilo užitkov ob spoznavanju indijske realnosti.
 
Boris Gale

Coaching in terapija

Kontakt

Telefon:
(01) 437 23 33
031 308 900
Fax:
(01) 437 23 33

Naslov:
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana